zirosi

je samo nesmisel skupne odtujitve. »Navadnim« ljudem se tako odreka njihovo življenje in prodaja njegov nadomestek. Odtujitev, ki jo nekateri čutimo, je rezultat tujega razmišljanja, ki so ga v našem imenu postorili ideologi sedanjih in preteklih časov, vendar pa nas kljub temu lahko vodi do iskanja ugodne negacije te odtujitve: do mišljenja s svojo glavo – to je do svobode užitka, da mislimo in se odločamo po svoje.

Kadarkoli je sistem idej strukturiran z abstrakcijo v svojem središču in nam podeljuje vlogo ali dolžnosti iz svojih razlogov, je ta sistem ideologija. Ideologija na tak način je sistem lažne zavesti, v katerem posameznik ne obstaja več kot svoj v svojem odnosu s svetom. Različne oblike ideologij so vse strukturirane okoli različnih abstrakcij, vendar vse služijo koristim gospodujočega (ali povzpetniško gospodujočega) razreda, na takšen način, da nam dajejo občutek smisla za naše odrekanje, trpljenje in podrejanje. Religiozne ideologije so najstarejši primer; – ta umišljena projekcija, imenovana Bog, je Najvišji Subjekt kozmosa, ki se obnaša, kakor, da je vsako bitje »Njegov« subjekt.

V »znanstvenih« in »demokratičnih« ideologijah kapitalističnega podjetništva je kapitalski vložek »produktivni« subjekt, ki usmerja svetovno zgodovino – tista »nevidna roka«, ki vodi človeški razvoj. Buržoazija je zato nekoč morala napasti in oslabiti oblast, ki jo je nekoč imela religiozna ideologija. V svojih tehnoloških raziskavah je razkrinkala mistifikacijo religioznega sveta ter razširila domeno stvari in metod, iz katerih je lahko potem kovala dobiček. Drugo plat predstavljajo različne veje leninizma, ki so »revolucionarne« ideologije, v katerih je njihova stranka edini upravičeni subjekt za usmerjanje svetovne zgodovine in vodijo svoj objekt – proletariat – do cilja, ki je zamenjava buržoaznega aparata z leninističnim.

Vsak dan lahko vidimo še druge oblike glavnih ideologij. Nastanek novih religoznih misticizmov služi prevladujoči strukturi družbenih odnosov na podoben način, saj zagotavljajo brezhibno obliko, s pomočjo katere lahko prikrijemo praznino vsakdanjega življenja in nam podobno kakor droge omogočajo, da z njo laže živimo. Tudi volunterizem (jaz sem steber sveta) in determinizem (vse bo še dobro), nam preprečujeta, da bi spoznali naše resnično mesto znotraj sveta. V avantgardnih ideologijah pa je samo novost sama po sebi tisto, kar šteje.

S sprejemanjem ideologij, sprejemamo obrat subjekta in objekta; stvari prevzamejo človeško voljo in moč, ljudje pa pridejo na mesto stvari. Ideologija je na glavo postavljena teorija. V nadaljevanju sprejmemo še ločitev med ozko realnostjo našega dnevnega življenja in sliko svetovne celovitosti, ki je nekje izven našega dosega, saj nam ideologija ponuja samo nekakšno svoje voajersko razmerje s celoto.

V tej ločitvi in v tem sprejemanju žrtvovanja za nekakšen smoter vsaka ideologija deluje v službi zaščite prevladujočega družbenega reda. Avtoritete, katerih moč je odvisna od ločitve, nam morajo odvzeti našo svojost zato, da bi lahko preživele same. Takšno odvzemanje se pojavi v obliki zahtevajočih žrtev za »skupno dobro«, »nacionalni interes«, »vojne žrtve«, »revolucije«…

Vseh teh ideoloških slepil se lahko znebimo predvsem z neprestanim spraševanjem:

Kako se počutim?
Ali uživam?
Kakšno je moje življenje?
Ali dobivam, kar hočem?
Zakaj ne?
Kaj mi preprečuje, da bi dobil, kar hočem?

S takšnim spraševanjem postajamo zavestni vsakdanjosti, zavestni svoje vsakodnevne rutine. To vsakdanje življenje – resnično življenje – obstaja in je javna skrivnost, ki postaja vsak dan manj zakrita, tako kot bednost dnevnega življenja postaja vse bolj očitna.

Takšno »vzpostavljanje svoje teorije«, je utemeljeno na razmišljanju po sebi in za sebe, ki je polno zavedanja svojih želja in njihove tehtnosti. Pristno »dvigovanje zavesti« je lahko samo »dvigovanje« razmišljanja ljudi na stopnjo pozitivne (brez-krivdne) samo-zavednosti: z razvijanjem njihove temeljne subjektivitete, osvobojene ideologij in vsiljene morale v vseh njihovih oblikah. Bistvo vsega, kar mnogi levičarji, razširjevalci terapij, antirasisti in podobni imenujejo »dvigovanje zavesti« ni nič drugega, kot posiljevanje nezavednega z njihovimi ideološkimi konstrukti.

Pot stran od ideologije (samozanikanja) k radikalni svojosti (samopotrjevanju) pelje skozi točko nič, ki je glavno mesto nihilizma. To je vetrovna točka miru v družbenem prostoru in času, nekakšne družbene vice, v katerih posameznik spozna, da je sedanjost oropana življenja in da v posameznikovem vsakodnevnem obstoju ni življenja. Nihilist pozna razliko med preživetjem in življenjem. Nihilisti gredo skozi preobrat perspektive o njihovem življenju in svetu. Zanje ni nič resničnega, razen njegovih želja in njegove volje do obstoja. V svojem sovraštvu do bednih družbenih razmerij v sodobni kapitalistično globalni družbi zavržejo vsakršno ideologijo. S te obrnjene perspektive lahko, z na novo doseženo jasnostjo, vidijo ta, na glavo postavljeni svet reifikacije [reifikacija – odtujitev: spreminjanje, ljudi in idej v predmete, proizvode], obrat subjekta in objekta, abstraktnega in konkretnega. To je teatralična pokrajina fetišiziranih udobij, miselnih projekcij, ločevanj in ideologij: umetnost, Bog, urbanizem, etika ter napovedovalci, ki vam govorijo, da vas ljubijo in detergenti, ki so z vso svojo petkratno močjo pranja še bolj usmiljeni do vaših rok. Usodna nihilistična napaka je, da nihilisti ne spoznajo, da obstajajo tudi drugi, ki so prav tako nihilisti. Zato posledično pridejo do sklepa, da sta skupno sporazumevanje in sodelovanje v projektu samouresničenja nemogoča.

Imeti »politično« orientacijo usmerjeno k svojemu življenju, pomeni predvsem zavedanje, da lahko svoje življenje spremenimo samo s spreminjanjem narave življenja samega skozi preobrazbo sveta – ta preobrazba pa zahteva kolektivno prizadevanje. Projekt kolektivnega samouresničenja lahko pravilno in ustrezno imenujemo politika, vendar pa je dandanes »politika« postala skrivnostna, ločena človeška dejavnost. Skupaj z vsemi ostalimi družbeno pogojenimi ločitvami človeške dejavnosti je tudi »politika« postala samo še eden od interesov. Ima celo svoje specialiste pa naj bodo politiki ali pa politikanti. Zanima nas lahko (ali pa tudi ne) nogomet, zbiranje znamk, glasba ali moda. To, kar dandanes ljudje vidijo kot »politiko«, je družbeni ponaredek projekta kolektivnega samouresničenja – in to tistim pri oblasti popolnoma ustreza.

Misliti po svoje pomeni uporabljati svoje življenje – kot je sedaj in kot hočete, da bo – kot center svojih razmišljanj. To pozitivno osrediščanje samega sebe se doseže z neprestanimi napadi na zunanjosti: na vse lažne vidike, lažne spore, lažne probleme, lažne identitete in lažne dihotomije. Ljudi se zato od analiziranja celovitosti vsakdanjega obstoja odvrača z neprestanim spraševanjem o njihovem mnenju za vsako podrobnost: vso to pompozno drobnjakarstvo, lažne protislovnosti in lažni škandali. Ali ste za ali proti sindikatom, medcelinskim raketam, osebnim izkaznicam; kakšno je vaše mnenje o mehkih drogah, teku, NLP, davkih? Vse to so popolnoma lažna izhodišča – edino, kar je za nas pomembno je, kako živimo.

Star židovski pregovor pravi: »Kadar imate samo dve izbiri, izberite tretjo.« S čimer subjektu ponuja način za iskanje novega pogleda na problem. Obe strani lažnega konflikta lahko takoj postavimo na laž z izbiro »tretje možnosti« – da pogledamo na situacijo s perspektive radikalne subjektivitete.

Zavedanje tretje (in šeste) možnosti pomeni zavračanje izbiranja med dvema domnevnima nasprotnostma, ki sta v resnici polarnosti, ki se poskušata določiti kot celovitost situacije. V svoji najpreprostejši obliki je to zavestnost izrazil delavec, kateremu so sodili zaradi oboroženega ropa, ko je odgovoril: »Nezaposlen sem.« potem, ko so ga vprašali, če se počuti krivega. Nekoliko bolj teoretična vendar enako klasična ilustracija je nepriznavanje kakršnekoli bistvene razlike med korporacijsko-kapitalističnimi vladajočimi razredi »Zahoda« in vladajočimi razredi »Vzhoda«. Vse, kar moramo za to storiti, je to, da pogledamo temeljna družbena razmerja produkcije v ZDA na eni strani in na Kitajskem na drugi strani: povsod velika večina hodi na delo za plačo, zaradi katere so se odrekli nadzoru nad produkcijskimi sredstvi in nad tem, kar proizvajajo – to pa se jim nato prodaja nazaj v obliki potrošniškega blaga. Na »Zahodu« je presežna vrednost (to je tisto, kar ostane po plačilu materiala in delavcev) last lastnikov produkcijskih sredstev (kapitalistov), ki vzdržujejo predstavo tržne konkurence. Na »Vzhodu« pa presežna vrednost postane last državne birokracije, ki ne dopušča tržne konkurence, hkrati pa sodeluje na mednarodnem trgu tako zagnano kot katerakoli kapitalistična država. Vsekakor velika in pomembna razlika.

Drugi primer lažnega problema je slaboumno pogovorno vprašanje, »Kakšna je tvoja življenjska filozofija?« To vprašanje prikazuje abstrakten pojem »Življenja«, ki z resničnim življenjem, kljub pogostemu pojavljanju besede v pogovorih, nima ničesar skupnega, saj ignorira dejstvo, da je »življenje« nekaj, kar počnemo sedaj v sedanjem trenutku.

V odsotnosti prave skupnosti se ljudje oklenejo vseh različnih lažnih družbenih identitet, ki ustrezajo njihovi individualni vlogi v tej predstavi, v kateri ljudje motrijo in konzumirajo podobe tega, kaj življenje je, tako da lahko pozabljajo, kako živeti za sebe same. Te družbene identitete so lahko narodne, rasne, organizacijske, teritorialne, seksualne, kulturne, religijske in tako naprej – vse pa koreninijo v skupni želji po vključitvi v članstvo, v sorodstvo znotraj skupnosti. Očitno je identifikacija biti črn precej močnejša in bolj resnična, kot biti nogometni navijač, vendar pa izven določene točke te identitete služijo samo zakrivanju našega resničnega mesta v družbi. Ponovno je za nas edino pomembno vprašanje, kako živimo. Konkretno pomeni to razumevanje razlogov za naravo posameznikovega življenja v njegovem odnosu do družbe kot celote. Da bi to naredil, se mora posameznik znebiti vseh lažnih identitet, delnih povezav in začeti s samim seboj kot središčem. Od tu lahko raziskujemo materialne osnove življenja, očiščene vseh mistifikacij. Neprestano nas silijo naj izbiramo med dvema stranema v lažnemu konfliktu. Vlade, institucije in propagandisti vseh vrst nam radi predstavljajo izbire, kjer sploh ni nobene izbire. Kamena doba se ni končala zato, ker bi zmanjkalo kamenja…

Tisti, ki imajo svoje izvorne interese v ohranjanju te sedanje situacije, nas neprestano vlečejo nazaj k svojim lažnim izbiram – to je, katerakoli izbira, ki ohrani njihovo moč nedotaknjeno. Z miti kakor »Če bi razdelili vse, potem bi ne bi bilo dovolj za vsakogar,« poskušajo zanikati obstoj kakršnekoli izbire in pred nami skriti dejstvo, da materialni predpogoji za družbeno revolucijo že obstajajo.

Vsako popotovanje proti samo-demistifikaciji pa se mora izogniti dvema pastema izgubljene misli – absolutizmu in cinizmu; dvema identičnima zankama, ki se skrivata v grmovju subjektivitete.

Absolutizem je popolno sprejemanje ali zavračanje vseh komponent posameznih ideologij, predstav in reifikacij. Absolutist ne more videti nobene druge izbire, kot popolno sprejemanje ali popolno zavračanje, zato tava med policami ideoloških supermarketov in išče idealne dobrine, nato pa jih kupi – popolnoma in brezpogojno. Vendar pa je ideološki supermarket, podobno kot vsak supermarket, dober samo za prebiranje. Za nas je bolj produktivno, če se lahko samo premikamo med policami, trgamo in odpiramo embalažo ter vzamemo, kar izgleda pristno in koristno, ostalo pa zavržemo. Cinizem je – v svoji vulgarni realizaciji – reakcija na svet, kjer gospodujeta ideologija in morala. Ko se cinik sooča s konfliktnimi ideologijami samo reče: »vsi skupaj niste vredni niti pol pizde mrzle vode«. Tudi cinik je takšen potrošnik kot absolutist, vendar takšen, ki se je odpovedal upanju, da bo kadarkoli našel svoje idealno blago – cinik ne kupuje.

Postopek dialektičnega mišljenja je konstruktivno mišljenje, proces nenehnega sintetiziranja posameznikovega trenutnega telesa svoje teorije z novimi opažanji in prilagoditvami; razrešitev protislovnosti med tistim prejšnjim telesom teorije in novimi teoretičnimi elementi. Tako dobljena sinteza pa potemtakem ni nek kvantitativni seštevek prejšnjega in novega, temveč njihova kvalitativna nadomestitev, nova celovitost. Taka sintetično-dialektična metoda, vzpostavljanja teorije nasprotuje eklektičnemu slogu, ki samo pobira in tlači v svojo malho svoje najljubše kose iz najljubših ideologij, ne da se bi kadarkoli soočila s protislovnostmi, ki tako nastanejo. Kot sodobne izdelke eklekticizma lahko navedemo, liberalni kapitalizem, krščanski socializem in liberalizem na splošno, če pogledamo v zgodovino pa nikakor ne moremo mimo zahodne Cerkve.

Za koherentno svojo teorijo si ne prizadevamo samo zaradi njene skladnosti same. Praktična uporabna vrednost skladnosti je v tem, da nam koherentna osebna teorija omogoča lažje razmišljanje. Razvoj družbenega nadzora je, na primer, lažje dojeti, če imamo koherentno razumevanje ideologij in tehnik modernega družbenega nadzora skozi zgodovino do danes. Ko imamo koherentno lastno teorijo pa nam to omogoča lažje razumevanje teoretične prakse za uresničevanje naših želja v našem življenju.

hawgh

4 odzivov na “Zdrava pamet”