O klekljanju
V zadnjih aprilskih in prvih majskih dneh tanke bele niti združijo klekljarice, klekljarje in vse, ki imajo čipke radi. Tedaj vse poti vodijo v Žiri. Klekljarsko društvo Cvetke vabi na 4. slovenske klekljarske dneve v Žireh, prireditve se bodo vrstile od 23. aprila do 2. maja 2010.
Sledi kratka razprava o tej žirovski tradiciji (za vsak slučaj sem identiteto soudeleženca zakril – Cvetke so pač težka mafija) :
me: http://info-ziri.si/ auš kej pršu?
x:
a nav bene veselice al kej
me: navim neč na piše de bi bla kejšna pogostitu pa kej tazga sam bi rabu vsej kejšnga fotoreporterja u ekipi
me: pa še y lahk mal spoznavaš z lokalnimi tradicijami da nau sam na wii-ju vesila
x:
sej smo bli lansk let še njene tastare sem prpelav dast je po moje bo bel Wii pršu zdejle u poštev:)
me: a je tud za kleklet gar že?
x: ne še upam, de naba nakul, kleklanje je pa res ede od najbolj butastih del na svet neč ne migaš, neč se ne izobražuješ, ni družabn,…neč ni, sam za cejt zabivat tu se mi je skoz trapast zdel, ko mi je mami gvorila, da delam same traparija, una je pa kleklala skos, ne morš verjet,
me: ![]()
Sent at 11:24 AM on Friday
Razprava sicer ne zajema estetske razsežnosti žirovske čipke (o tem mogoče kdaj drugič), temveč samo zadane subjektivno bistvo klekljanja kot nečesa, kar lahko človek na tem svetu počne…
O tem, da je kleklanje nedružabno, bi se dalo diskutirat, saj kolikor poznam zadevo iz lastne izkušnje (preko moje varuška iz Železnikov), je kleklajnje pogosto potekalo tudi skupinsko in je bilo na sploh le neke vrste spremljevalna dejavnost. Izkušene kljeklarice so namreč lahko hkrati (z enim ‘učem’) še ‘vahtale’ otroke in pazile na ‘šporhet’ ali pa je bilo klekljanje le izgovor za ‘oberavšno’ ob sedenju na pručkah ob ‘punkeljnih’ in za gretje pred hišo na sončku v časih, ko se ženskam kot gospodinjam še ni spodobilo brezdelno ‘kofetakt’, hodit na ‘šoping in drink’, brat rumenega tiska ali ‘četat’ na internetu…
Načeloma gre za subjektivno bistvo… Klekljanje je nedružabno početje, če kdo kleklja sam, namesto, da bi to (ali karkoli drugega) počel v družbi…
Butasto ni kleklanje, ampak je butasto obujanje tradicije klenklanja na način, ki zanemarja njegovo socialno in psihološko bistvo. To nikoli ni bilo v nekem spektakularnem tekmovanju kleklaric, kot se ga grejo na odru vsako leto v Železnikih. Klekljanje v samoti pa je neke vrste meditacija (podobna tibetanski izdelavi mandale), katere pomen je bolj v notranji pomiritvi kot v končnem izdelku, saj še tako zahtevna mojstrovina nikoli ne dosega cene, ki bi povrnila vloženo delo.
Kar se mene tiče, je pomembno predvsem, da se vsaj nekaj dogaja – pa naj bo to tekmovanje v hitrostnemu klekljanju ali pa v pljuvanju kravjih oči v daljavo, ki pride na vrsto enkrat junija.
Načeloma pa gre za promocijo nečesa, kar ima lahko za posledico čudovite neuporabne izdelke, ki se jim lahko reče umetnost ali pa tudi cvernat kič, hkrati pa je lahko to početje v bistvu nekaj takega, kot je opisano zgoraj.