zirosi

Izvorni budistični spisi sami vsebujejo določena stališča in ideje, ki so bolj ali manj nedoumljivi za povprečno zahodno razumevanje. Še vedno ni jasno, kakšna duhovna (ali morda klimatska?) ozadja oziroma priprave so potrebne, preden lahko nekdo pride do kakršnekoli popolnoma jasne ideje iz budistične kamme. Kljub vsemu, kar vemo o bistvu zena, obstaja tukaj tudi vprašanje osrednje zaznave nedosežene singularnosti. Tej čudni zaznavi v zenu pravijo satori in bi jo lahko prevedli kot »razsvetljenje«.

Suzuki pravi: »satori je raison d’etre zena in brez njega ni nobenega zena.« Za zahodni um ne bi smelo biti preveč težko zapopasti, kaj mistiki razumejo pod »razsvetljenje« ali tem, kar je poznano kot »razsvetljenje« v religioznem govoru.

Kadar pazljivo proučujemo zenovski tekst, se ne moremo izogniti vtisu, da je satori, skupaj z vsem, kar je v njem bizarnega, dejansko zadeva naravnega pojavljanja, nečesa tako zelo preprostega, da zaradi dreves spregledamo gozd in pri poskušanju pojasnjevanja le tega, vedno povemo ravno tisto, kar ostale vodi v največjo zmedenost. Vseeno lahko o razsvetljenju rečemo, da obsega nek uvid v naravo sebstva in da je neka osvoboditev zavestnega od iluzorne koncepcije sebstva. Iluzija, ki zadeva naravo sebstva, je pogosta zamenjava med jazom, egom in sebstvom.

Zen se razlikuje od vseh ostalih filozofskih in religioznih meditacijskih praks po svojem načelnem umanjkanju podmene. Tudi Buda je neizprosno zavrnjen; vsekakor je skoraj bogokletno ignoriran, čeprav – ali mogoče ravno zato – bi lahko bil najmočnejši duhovni predpogoj vsega. Vendar je tudi on nekakšna podoba in mora zato biti postavljen ob stran. Ničesar ne sme biti prisotnega, razen, kar je dejansko tam; to je, človek s svojo celovito nezavedno podmeno, katere se, preprosto zato, ker je nezavedna, on sam ne more nikoli znebiti. Ta odgovor, za katerega se zdi, da prihaja iz praznine, luč, ki se prižge iz najbolj črne temine, to so vedno bile izkušnje blažena razsvetljenja.

Analogija satorija z zahodnim izkustvom je obsojena na tistih nekaj krščanskih mistikov, katerih izreki za ceno protislovnosti obrobljajo mejo krivoverstva ali pa jo dejansko prestopajo. Po lastnem priznanju je bila ta lastnost tista, ki je nad Mojstra Eckharta priklicala obsodbo Cerkve. Če bi bil budizem nekakšna »Cerkev« v našem pomenu besede, bi zanj bilo zenovsko gibanje nedvomno neko neznosno breme. Razlog za to je izredno individualna oblika metod, kot tudi ikonoklastni odnos mnogih mojstrov. V kolikor je zen nekakšno gibanje, so bile kolektivne oblike, izoblikovane v teku stoletij tako, kot je razvidno iz Suzukijevega dela The Training of the Zen Buddhist Monk, vendar v obliki in vsebini slednje zadevajo samo zunanje. Razen vrste navad, se zdi, da se način duhovnega treninga ali formiranja, sestoji iz koan metod. Pod koanom se razumeva neko protislovno vprašanje, izraz ali dejanje mojstra. Glede na Suzukijev opis, se dozdeva, da je v glavnem stvar mojstrovih vprašanj, predloženih v obliki anekdot. Slednje učitelj poda učencu za meditiranje. Klasični primer je WU- ali MU-anekdota. Nek menih je nekoč vprašal mojstra: »Ali ima tudi pes budistično naravo?, na kar je mojster odgovoril: »WU.« Kot pripomni Suzuki: »WU.« pomeni zelo preprosto »WU«, očitno prav to, kar bi tudi pes sam povedal v odgovoru na tako vprašanje.

Svet zavesti je neizogibno nek svet poln omejitev in zidov, ki zapirajo pot. Po nujnosti je vedno enostranski, izhajajoč iz bistva zavesti. Nobena zavest ne more zajemati več kot neko zelo majhno število simultanih koncepcij. Vse ostalo mora ležati v senci, odtegnjeno pogledu. Povečanje simultanih vsebin v trenutku ustvari neko senčenje zavesti; pravzaprav zmedo do točke dezorientacije. Zavest preprosto ne zahteva, temveč je, prav v njenem bistvu neka stroga omejitev na malo (število) in potemtakem razločno. Za našo splošno orientacijo smo dolžni preprosto in samo dejstvu, da smo skozi pozornost zmožni spremljanja nekega primerjalno naglega zaporedja podob. Pozornost pa je vsekakor neko prizadevanje, ki ga brez prestanka nismo zmožni. Potemtakem moramo takorekoč delovati z nekim minimumom simultanih zaznav in zaporedij podob. Zato so široka polja možnih zaznav za stalno odstranjena, zavest pa je vedno zavezana na najožji krog. Kaj bi se zgodilo, če bi neka individualna zavest uspela pri zajemanju simultane podobe vsega, kar bi si lahko predstavljala, v enem samem bežnem pogledu, je onstran doumevanja. Če je človek že uspel pri izgrajevanju strukture iz nekaj jasnih stvari, ki jih lahko zaznava po eno na enkrat, kakšen božanski prizor bi predstavil svojim očem, če bi bil zmožen zaznavati mnogo vseh hkrati in razločno? To vprašanje zadeva samo tiste zaznave, ki so za nas možne. Vendar, če tem dodamo še nezavedne vsebine – to je, vsebine, ki jih še ni ali niso več primerne za zavedanje – in si potem poskušamo predstavljati celoten spektakel, je to onstran najbolj drzne domišljije. Ta nepredstavljivost je seveda popolnoma nemogoča v obliki zavesti, v nezavedni obliki pa je to dejstvo. V toliko, kot je vse, kar se kuha spodaj, neka vedno-prisotna potencialnost dojemanja. Nezavedno je neka nezapopadljiva celovitost vseh subliminalnih psihičnih dejavnikov, neka »popolna razstava« potencialne narave, ki utemeljuje celotno ureditev, iz katere zavest od časa do časa jemlje posamezne koščke. Torej, če je zavest izpraznjena svoje vsebine kolikor je le mogoče, bo slednja padla v stanje (ali vsaj neko prehodno stanje) nezavednega. Ta premestitev kot pravilo izhaja v zenu iz dejstva, da je energija zavestnega umaknjena iz vsebin in prenesena ali na zavest praznine ali pa na koan. Ker morata zadnja dva imenovana biti stabilna, je opuščeno tudi zaporedje podob, z njim pa tudi energija, ki vzdržuje gibanje zavesti. Ta količina energije, ki je prihranjena, gre preko nezavednega in ojača svojo naravno oskrbo vse do določene najvišje točke. Kar poveča pripravljenost nezavednih vsebin, da se prebijejo do zavesti. Ker praznjenje in zapiranje zavesti ni neka preprosta zadeva, je potrebno posebno urjenje in nedoločno dolgo časovno obdobje, da naredi ta višek napetosti, ki vodi do končnega preboja nezavednih vsebin v zavest.

Vsebine, ki se prebijejo skozi, pa nikakor niso popolnoma nedoločene. Kot nam lahko pokaže psihiatrično izkustvo z norostjo pokaže, obstajajo posebne relacije med vsebinami zavesti jaza in prividi ter blodnjami, ki se pri tem pojavijo. To so iste relacije kot obstajajo med sanjami in delovanjem zavesti normalnih ljudi. Ta povezava je v bistvu kompenzacijsko razmerje: vsebine nezavednega na površje prinesejo vse potrebno za to dovršitev v najširšem smislu, to je, dovršenost zavestne orientacije. Če so kosi, ki jih nezavedno ponudi ali vsili, uspešno vgrajeni v zavedno življenje, nastane oblika psihičnega obstoja, ki bolje ustreza celoti posamezne osebnosti in potemtakem opušča neplodni konflikt med zavedno in nezavedno osebnostjo. Sodobne psiho-terapije v veliki meri slonijo na tem načelu, v takšni meri kot je le bilo mogoče prelomiti z zgodovinskim predsodkom, da nezavedno daje zavetje samo infantilnim in moralno manjvrednim vsebinam. Zagotovo obstaja nek manjvreden kot, nekakšna ropotarnica umazanih skrivnosti, ki vsekakor niso tako nezavedne kot skrite in samo napol pozabljene. Vendar ima to s celoto nezavednega opraviti toliko kot ima votel zob s celovito osebnostjo. Nezavedno je matrica vseh metafizičnih trditev, vse mitologije, vse filozofije (v kolikor ni zgolj kritična) in vseh oblik življenja, ki so utemeljene na psiholoških podmenah.

Vsak vpad nezavednega je nek odgovor na določeno stanje zavednega in ta odgovor sledi iz celote idej-možnosti, ki so prisotne; se pravi, iz dovršene ureditve, katera je – kot je razloženo zgoraj – simultana podoba v potencialnosti psihičnega obstoja. Razcepitev na posamezno, eno-stransko, fragmentarno lastnost, ustreza bistvu zavestnega. Ta odziv iz ureditve ima vedno lastnost dovršenosti, saj ustreza naravi, ki je ni razdelilo nobeno razlikujoče zavedno. Od tod njen nezadržljiv učinek. Je nepričakovan, dojemljiv, dovršno razsvetljujoč odgovor, ki deluje vse bolj kot razsvetljenje in razodetje, saj se je zavest zagozdila v brezupno slepo ulico.

Na kratko vzeto je psihoterapija dialektično razmerje med doktorjem in pacientom. To je razprava med dvema duhovnima celotama, v kateri je vsa modrost zgolj orodje. Cilj je transformacija; vsekakor ne vnaprej določena, temveč raje nedoločljiva, sprememba, katere edini kriterij je izginotje jaz-nosti. Nikakršen trud s strani doktorja ne izsili tega izkustva. Največ, kar lahko naredi, je, da pacientu olajša pot v smeri doseganja pristopa, ki bo predstavljal najmanjši upor za določujoče izkustvo.

Če znanje v našem zahodnem postopku ne igra ravno majhne vloge, je to primerljivo s pomenom tradicionalnega duhovnega vzdušja budizma v zenu. Zen in njegove tehnike lahko obstajajo samo na temelju budistične duhovne kulture in to je njegova predpostavka. Ne morete uničiti racionalističnega intelekta, ki ga nikoli ni bilo. Zen poznavalec ni izid nevednosti in pomanjkanja kulture. Zato se tudi pri nas zgodi, ne poredkoma, da je potrebno zavestni ego in zavestno, kultivirano razumevanje najprej narediti s terapijo, preden lahko kdorkoli sploh pomisli, da bi opustil jaz-nost ali racionalizem. Poleg tega psihoterapija nikakor nima opravka z ljudmi, ki so, tako kot zen menihi, pripravljeni na vsakršno žrtev v imenu resnice, temveč zelo pogosto z najbolj trmastimi izmed vseh Evropejcev. Tako so seveda naloge psihoterapije precej bolj raznolike, posamezne stopnje dolgega procesa pa so soočene z veliko več nasprotovanja kot tiste v zenu.

Zaradi teh in mnogih drugih razlogov nekakšen neposredni prenos zena na zahodne pogoje ni niti priporočljiv niti mogoč. Psihoterapevt, vsekakor tisti, ki se resno ukvarja s vprašanjem ciljev njegove terapije pa ne more ostati neprizadet, ko vidi, za kakšen dokončni rezultat si neka orientalna metoda duhovnega »celjenja« – to je, »narediti celo« – prizadeva. Dobro znano dejstvo je, da je ta problem več kot dva tisoč let resno zaposloval najbolj smele ume Vzhoda in da so bile v tem pogledu razvite metode in filozofski nauki, ki preprosto zasenčijo vse zahodne poskuse iste usmeritve. Naši poskusi – z nekaj izjemami – so se vsi ustavili ali pri magiji (misterijski kulti, med katere moramo šteti tudi krščanstvo) ali pri intelektualnem (filozofi od Pitagore do Schopenhauerja). Zgolj duhovni tragediji Geoetejevega Fausta in Nietzschejevega Zaratustre sta tisti, ki sta zaznamovali prve bežne poglede na preboj celovitega izkustva na naši Zahodni polobli. In danes niti ne vemo, kaj bi lahko ti, najbolj obetajoči od vseh izdelkov evropskega uma, končno označevali, saj so tako preobloženi z vso materialnostjo in očitnostjo našega pred-oblikovanega grškega duha. Čeprav je naš intelekt skoraj do popolnosti privedel zmožnost plenilske ptice, da preži in zapazi najmanjšo miš iz največje višine, ga zapopade zemeljska gravitacija in Sangskaras ga zapletejo v svet begajočih slik, če ne išče več plena, temveč vsaj eno oko obrne v notranjost, da bi našel tistega, ki išče. Da, on pade v jarem demoničnega rojstva, oblegan z neznanimi strahovi in nevarnostmi in ogrožan z zmotnimi prividi in zamotanimi blodnjaki. Najslabša od vseh usod preti drznemu; tiha, brezdanja osamljenost v času, ki mu pravi moj lastni. Kdo ve karkoli o globokih vzgibih za »umetnino«, kot je Goethe pravil Faustu, ali ramenih »dionizičnega izkustva«? Bardo Thödol, Tibetansko knjigo mrtvih je, potrebno brati nazaj, da bi odkril Vzhodne paralele mukam in katastrofam Zahodnega »načina osvoboditve«. To je tisto, kar šteje – ne dobri nameni, bistra posnemanja ali celo intelektualne akrobacije. Tak se v namigih ali v večjih oziroma manjših fragmentih pred psihoterapevtom pojavi tisti, ki se je osvobodil od naglih in kratkovidnih doktrinarnih mnenj. Če je suženj svoje namišljene-biološke veroizpovedi, bo to, kar opazuje, vedno poskušal reducirati na navadno in domače ter to s tem prenesti na racionalistični skupni imenovalec, ki zadovolji samo tistega, ki je zadovoljen s prividi. Predhodno vsem iluzij je vsekakor to, da nekaj lahko nekoga zadovolji. Ta iluzija stoji za vsem, kar je nevzdržno in pred vsem napredkom, in to je ena od najtežje premagljivih stvari. Če psihoterapevt najde pri svojih uslužnostnih dejavnostih čas za nekaj premišljevanja ali če je po nekakšnem naključju prisiljen v to, da vidi skozi svoje lastne iluzije, se lahko nadenj zgrne to, kako prazne, plehke in vsekakor, kako nasprotujoče življenju so vse racionalistične redukcije, kadar pridejo nad nekaj živega, kar se bo razvilo. Če to spremlja, kmalu dobi neko predstavo o tem, kaj pomeni »na široko odpreti tista vrata, mimo katerih bi se vsak raje kradoma odplazil.«

Pod nobenim pogojem ne bi hotel, da bi bilo to, kar sem povedal zgoraj, razumljeno, kot da podajam kakršnakoli priporočila ali ponujam kakršenkoli nasvet. Toda kadar začnemo govoriti o zenu, je potrebno nam Evropejcem pokazati, kje se nahaja naš odcep na tisto »najdaljšo od vseh poti«, ki vodi do satorija, in kakšne težave prežijo na tej poti, ki so jo prehodili le redki od naših velikih mož – mogoče kot svetilnik na visoki gori, ki sije v megleni prihodnosti. Bila bi nezdrava napaka, če bi predpostavljali, da se lahko satori ali samadhi sreča kjerkoli pod tistimi višavji. Za dovršeno izkušnjo ne more obstajati ničesar cenejšega ali manjšega od celote. Psihološka pomembnost tega je lahko razumljena s preprostim premislekom dejstva, da je zavestno le del duhovnega in potemtakem ni nikoli zmožno duhovne dopolnjenosti: za kaj takšnega je potrebna neskončna razširitev nezavednega. Slednje pa vsekakor ne more nikoli biti ujeto z veščimi obrazci niti zaklinjano s pomočjo znanstvenih dogem, obstaja namreč nekaj, na kar se obeša Usoda – da, to je včasih Usoda sama, kot Faust in Zaratustra vse preveč jasno pokažeta. Doseganje dovršenosti kliče po uporabi celote. Nič manj ne bo zadostovalo; zato ne more biti nobenih lažjih pogojev, nobenih nadomestil, nobenih kompromisov. V toliko kot sta oba Faust in Zaratustra, kljub najvišji presoji, samo na meji tega, kar je dojemljivo Evropejcu.

Kdo lahko strahoma pričakuje od omikane javnosti, ki je šele komaj začela poslušati o mračnem svetu duše, da bo zmožna oblikovati kakršnokoli primerno pojmovanje duhovnega stanja človeka, ki je zapadel v zmedenosti individuacijskega procesa, kar se označuje s terminom »postajati cel«. Ljudje pridejo na plano z besediščem patologije, sebe tolažijo s terminologijo »nevroze« in »psihoze«, šepetajo o »kreativni skrivnosti« – toda kaj lahko človek, ki verjetno ni poet, ustvari? Ta zadnji nesporazum je v sodobnih časih povzročil, da se je precej ljudi začelo same sebe razglašati za svoje lastne veličastne »umetnike«. Kot da »umetnost« sploh ne bi imela ničesar opraviti z »zmožnostjo«! Če nimate ničesar za »ustvariti«, mogoče ustvarite same sebe.

____________________________________________________________________

(vse skupaj narekoval veliki vrač C. G. Jung s pomočjo mojstra D. T. Suzukija – sprožil pa sudija Boštjan M. Zupančič)



22 odzivov na “Zen in psihoanaliza”