zirosi

Kadar slišimo, da nekdo manipulira, se nam to sploh ne zdi tako huda reč, kot če bi se zanj reklo, da laže. Vendar pa razlika med lažjo in manipulacijo sploh ni tako velika. Tako za manipulacijo kot za lažjo se namreč skriva namen, da se zaradi določenih možnih koristi prikrije resnica.

Neka osnovna definicija laži bi se glasila, da je laž govorjenje ali pisanje neresnice, čeprav poznamo resnico. Manipuliranje in manipulacijo pa bi lahko definirali kot preračunljivo ravnanje. Na tak način je manipulirane samo širši rod, ki pokriva tudi laž in laganje, zavajanje, blefiranje in bulšit. In kadar nečemu, kar ni ravno resnica ali vsaj slab opis zadeve, ne moremo reči, da je laž, bulšit ali blef, potem je ponavadi to zavajanje ali manipulacija.

Manipulacija je tako določena trditev, ki operira predvsem s tistimi resničnimi izjavami in stavki, ki so za manipulatorja ugodni, zamolči oziroma potisne na stran vse tiste, ki so zanj neugodne. Poleg tega pa se poslužuje tudi celega arzenala argumentacijskih in ostalih zavajanj, kot so argument po človeku (ad hominem), slamnati mož, napačni poudarki, tuji strokovnjak in ostali.

Z manipulacijami se na tak način poskuša vplivati na mnenje in na ravnanje tistih, s katerimi se manipulira, pri čemer pa sredstva niso v ničemer omejena, čeprav se sam izraz “manipulacija” zdi nekoliko manj slabšalen kot laž pa je tu na delu popolnoma ista tehnologija, ki laž obsega kod del pripomočkov za manipuliranje.

Za lažjo prepoznavo pa ponujam dva politično uravnotežena primera manipulacij:

Primer vrhunske manipulacije lahko najdemo na  strani SDS: kjer je novica, da je zamenjan direktor finske nacionalne televizije; naslov je: “Direktor finske nacionalne TV YLE Junger zamenjan“, podnaslov je “S kadrovskimi zamenjavami rešujejo omajano kredibilnost hiše, ki je proizvedla Resnico o Patriji.” Preostanek članka, v katerem ni nobenega stavka, ki bil čista laž, pa gradi na tem, da bo bralec prišel do zaključka, da se to vse skupaj dogaja predvsem zaradi afere Patria. V zadevi so šli celo tako daleč, da so vse skupaj podpisali s “finskim” imenom “Vanti Vaatti” – da je torej vse skupaj napisal nekdo, ki je Finec, kateri nam na koncu razkrije, da tudi na Finskem le ni vse tako idealno, kot nekateri mislijo. Čeprav ta Finec ne obstaja nikjer – ne najde ga niti google niti facebook; najdeta celo le malo smiselnih delov njegovega imena – zadeva tako pravzaprav preide v nekakšno patološko lažnivost nekoga iz SDS, ki se je lotil te manipulacije.

Drugi primer manipulacije pa je Dnevnikov pristop do afere (afera je pozornost vzbujajoča nečedna zadeva ali dogodek) z bulmastifi:

afere in neafere

Smo torej takorekoč sredi samih izpostavljenih afer samo neka afera pa ni afera – tisto, kar nekateri nočejo, da bi bila afera. Lep primer nadaljevanja te manipulacije v smeri, kaj je afera in kaj ne, je komentar, ki ga je napisal Rok Praprotnik v Dnevniku:

Pri bulmastifih recimo poslušamo, da je neko ozadje krivo, da na kraju ni bilo preiskovalnega sodnika. Pa ni tako. Psi so pogrizli svojega lastnika, tukaj ni kaznivega dejanja, kaj naj torej tam počne preiskovalni sodnik? Je pa bilo očitno storjeno kaznivo dejanje mučenja živali (kazen do šest mesecev), kar je dejanje iz pristojnosti okrajnega sodišča.

Če smo natančni, je veterinarski inštitut več kot en teden ugotavljal, kdo so ti psi bili, torej sploh ne moremo reči, da je možnost večjega kaznivega dejanja kakorkoli izključena – še posebej zato, ker se sploh ni vedelo točno, koga so pogrizli, še manj pa kdo je lastnik in ker so domnevnemu lastniku že po naravi sami manjkali določeni deli, da bi sploh lahko bil lastnik – in menda niti ni bil lastnik: menda so bili psi še vedno od njegove žene. In če smo natančni, morajo policisti poročati o sumu in tudi o “indicih”, sodnik oziroma tožilec pa potem presojata o njihovih sumih in indicih (kar je pravzaprav povezanio: sum je na nepotrjenem dokazu temelječa misel, da je nekdo lahko v zvezi z nečem, indic pa je to, kar omogoča sklepanje na kaj, znak znamenje).

Poleg tega je v tej zadevi padlo toliko nasprotujočih se izjav, da ta kolobocija s pomanjkljivim obveščanjem vsekakor kaže v smer Katarine Kresal, ki pa je edina bila očitno dovolj dobro obveščena. Ko je bila tiskovna konferenca policijske uprave Ljubljana, na kateri je vodja sektorja kriminalistične policije Branko Japelj povedal, da je policija glede bulmastifov za tožilstvo napisala poročilo, v njem pa ugotavlja, da glede na poročilo Inštituta za sodno medicino ni podan sum, da bi bili pred usodnimi dogodki psi omamljeni, prav tako pa »patoanatomskih in patohistoloških sprememb na določenih delih telesa« ni mogoče nedvoumno in zanesljivo povezati z »morebitno spolno zlorabo psov«. S tem, je nato povedal generalni direktor policije Janko Goršek, je zadeva v delu, ki se nanaša na mučenje psov, za policijo zaključena, izpeljana pa je bila »strokovno in korektno, predvsem pa neodvisno«. Pravzaprav pa je zadeva na tej točki postala nenavadna in je ponovno odprla sume o omrežjih. Na Japljevo izjavo, da bi se namreč preiskovalni sodnik in dežurna tožilka »lahko udeležila ogleda dogodka«, če bi ocenila, da je to potrebno, se je odzvala vodja okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Tamara Gregorčič. Zapisala je, da je bila dežurna tožilka tedaj o dogodku obveščena po preiskovalnem sodniku, vendar ne, da obstaja sum zlorabe psov niti da so bili najdeni »določeni predmeti, povezani s tem dogodkom«. Policija je potemtakem zamolčala bistven podatek, na podlagi katerega bi se preiskovalni sodnik in tožilec lahko odločila o prisotnosti na kraju dogodka. Poleg tega je policija notranjo ministrico Katarino Kresal po doslej znanih podatkih o zadevi obvestila prej kakor preiskovalnega sodnika. Tudi mediji so objavili dokumente, ki so dokazali, da je policija v svojih razlagah o načinu in okoliščinah smrti pri psih prišla v velika protislovja. Pri dveh psih je navajala vzrok smrti uspavanje, izvidi pa so potrdili strelne rane, prav tako so mediji objavili mnenje stroke, da je spolna zloraba psov več kakor verjetna. Tu je torej več problematičnih zadev: prva je v povezanosti odstopljenega ministra Pogačnika z veterinarskim inštitutom in druga je v povezanosti dveh ministrov LDS, Katarine Kresal in Aleša Zalarja, prvega zaradi partnerja (in strica), drugega pa zaradi brata sodnika, pri spornem vračanju usodnih bulmastifov Saši Baričeviču. Zraven pa je tudi policija, katere generalnega direktorja je predlagala prav Katarina Kresal, ki je v namene podrejanja policije celo spremenila zakon.

Poleg tega pa Praprotnik svoje manipulacijske sposobnosti prikaže še v namigovanju  na povsem drugo zgodbo o Brezigarjevi: zanjo je povsem očitno, da je “večkratno povezana z Janševo SDS“, medtem ko nimamo za direktorja policije Gorška “nobenega dokaza, da je podaljšana roka vladajoče politike” – čeprav ga je za direktorja policije postavila ministrica, ki je morala zato celo spremeniti zakon. Menda pa tudi za Brezigarjevo ni nobenega dokaza, da bi bila podaljšana roka SDS – čeprav je najbrž res večkratno povezana.
Skratka Praprotnikova kredibilnost se s tole bulmastifsko zadevo, ki ji na Dnevniku ne rečejo afera, približuje kredibilnosti Požarja – postaja vse bolj očitno, da tudi pri njemu obstajajo precej določeni naročniki z določenimi navodili – takimi navodili, ki se kažejo že kar v naslovni Dnevnikovi vrstici pod znamko “Uredništvo izpostavlja:“

5 odzivov na “Manipulacije”