zirosi

zirosi je rekel/-la:

Problem so izjave policistov, ki si med seboj nasprotujejo – zato lahko sklepamo, da v določenih primerih prihaja do manipulacij. Sploh, če vidimo, da ima določena stran od teh manipulacij korist in možnost vplivanja.

Če najprej rečejo, da je takoj obstajal sum kaznivega dejanja, hkrati pa o tem sumu ne poročajo niti preiskovalnemu sodniku niti tožilki.
Če najprej rečejo, da so dokaze zavarovali, potem pa je očitno, da jih nekako ne upoštevajo. Če določenih dokazov nekako ni…

zirosi je rekel/-la:

Sam, dajmo si priznati, da je to iz policijske irealnosti hud vic: najprej so psa uspavali, potem so ju, ker sta postala napadalna, ustrelili, na koncu pa še evtanizirali z injekcijo…

V določenih primerih – predvsem v tistih, kjer imamo vpletene ljudi z dobrimi političnimi zvezam na strani LDS, se dogajajo preveč čudne napake in zmote, da ne bi bilo mogoče videti za tem nekakšnega modus operandi. Nočem reči, da dejansko obstaja, temveč, da človek ne potrebuje nobene domišljije in posebnih informacij za takšne zaključke.

Problem laži je, da sesuje osnovno zaupanje v komunikacijski proces in v tem, da je zadaj vedno resnica, ki tako ali drugače za tiste, ki lažejo, ni ugodna. Podoben problem pa je tudi z manipulacijami.

zirosi je rekel/-la:

Lep primer manipulacije, ki jo je sproduciral Rok Praprotnik v Dnevniku:

Pri bulmastifih recimo poslušamo, da je neko ozadje krivo, da na kraju ni bilo preiskovalnega sodnika. Pa ni tako. Psi so pogrizli svojega lastnika, tukaj ni kaznivega dejanja, kaj naj torej tam počne preiskovalni sodnik? Je pa bilo očitno storjeno kaznivo dejanje mučenja živali (kazen do šest mesecev), kar je dejanje iz pristojnosti okrajnega sodišča.

Če smo natančni, je veterinarski inštitut več kot en teden ugotavljal, kdo so bili psi, torej sploh ne moremo reči, da je možnost večjega kaznivega dejanja kakorkoli izključena – še posebej zato, ker se sploh ni vedelo točno, koga so pogrizli, še manj pa kdo je lastnik in ker so domnevnemu lastniku že po naravi sami manjkali določeni deli, da bi lahko bil lastnik.

Poleg tega je v tej zadevi padlo toliko nasprotujočih se izjav, da ta kolobocija s pomanjkljivim obveščanjem vsekakor kaže v smer Katarine Kresal, ki pa je edina bila očitno dovolj dobro obveščena. Ko je bila tiskovna konferenca policijske uprave Ljubljana, na kateri je vodja sektorja kriminalistične policije Branko Japelj povedal, da je policija glede bulmastifov za tožilstvo napisala poročilo, v njem pa ugotavlja, da glede na poročilo Inštituta za sodno medicino ni podan sum, da bi bili pred usodnimi dogodki psi omamljeni, prav tako pa »patoanatomskih in patohistoloških sprememb na določenih delih telesa« ni mogoče nedvoumno in zanesljivo povezati z »morebitno spolno zlorabo psov«. S tem, je nato povedal generalni direktor policije Janko Goršek, je zadeva v delu, ki se nanaša na mučenje psov, za policijo zaključena, izpeljana pa je bila »strokovno in korektno, predvsem pa neodvisno«. V resnici je zadeva na tej točki postala nenavadna in je nanovo odprla sume o omrežjih. Na Japljevo izjavo, da bi se namreč preiskovalni sodnik in dežurna tožilka »lahko udeležila ogleda dogodka«, če bi ocenila, da je to potrebno, se je odzvala vodja okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Tamara Gregorčič. Zapisala je, da je bila dežurna tožilka tedaj o dogodku obveščena po preiskovalnem sodniku, vendar ne, da obstaja sum zlorabe psov niti da so bili najdeni »določeni predmeti, povezani s tem dogodkom«. Policija je potemtakem zamolčala bistven podatek, na podlagi katerega bi se preiskovalni sodnik in tožilec lahko odločila o prisotnosti na kraju dogodka. Poleg tega je policija notranjo ministrico Katarino Kresal po doslej znanih podatkih o zadevi obvestila prej kakor preiskovalnega sodnika. Tudi mediji so objavili dokumente, ki so dokazali, da je policija v svojih razlagah o načinu in okoliščinah smrti pri psih prišla v velika protislovja. Pri dveh psih je navajala vzrok smrti uspavanje, izvidi pa so potrdili strelne rane, prav tako so mediji objavili mnenje stroke, da je spolna zloraba psov več kakor verjetna. Tu je torej več problematičnih zadev: prva je v povezanosti odstopljenega ministra Pogačnika z veterinarskim inštitutom in druga je v povezanosti dveh ministrov LDS, Katarine Kresal in Aleša Zalarja, prvega zaradi partnerja (in strica), drugega pa zaradi brata sodnika, pri spornem vračanju usodnih bulmastifov Saši Baričeviču. Poleg pa je tudi policija, katere generalnega direktorja je predlagala prav Katarina Kresal, ki je v namene podrejanja policije celo spremenila zakon.

Poleg tega pa Praprotnik svoje manipulacijske sposobnosti prikaže še v namigovanju na povsem drugo zgodbo o Brezigarjevi: zanjo je povsem očitno, da je “večkratno povezana z Janševo SDS”, medtem ko nimamo za direktorja policije Gorška “nobenega dokaza, da je podaljšana roka vladajoče politike” – čeprav ga je za direktorja policije postavila ministrica, ki je morala zato celo spremeniti zakon. Menda pa tudi za Brezigarjevo ni nobenega dokaza, da bi bila podaljša roka SDS…

Skratka Praprotnikova kredibilnost se s tole bulmastifsko zadevo, ki ji na Dnevniku ne rečejo afera, približuje kredibilnosti Požarja – postaja očitno, da tudi pri njemu obstajajo določeni naročniki.