zirosi

Nauk te basni bi se lahko glasil: medved dlako menja, kožuha pa ne. Včasih lahko realnost prekaša fikcijo. Zelo zanimive asimetrije med poročanjem enih in drugih medijev skupaj z zanimivo sinhroniciteto dogodkov, nam predstavljajo edinstveno možnost za razgledovanje po naši družbeni in medijski realnosti. Pravilo za uporabi bi tokrat lahko bilo, da je pomembneje, česa določeni mediji niso zapisali, kot to, kar pišejo.

Če je res, da je Medved alias Prijatelj (najprej pa menda Ismail Mainardi) (oziroma njegova tašča) že januarja vložil ovadbo in tožbo proti svojemu nekakšnemu poslovnemu partnerju, s katerim je tudi v dolžniškem razmerju, Đukiću alias Mikužu, ki je potem šel Prijatelja ovaditi na policijo. In če je res, da je Mikuževa hčerka, ki je delala kot pravnica za SNS, Jankovićeva (Damijanova) kolegica in tudi tajna sodelavka policije, potem se garaža slavnih skrije pred tole zgodbo. Če je res tudi to, da je Mikuž klical Prijatelja in vztrajal pri načinu in izvedbi predaje denarja, ki naj bi ga priskrbela policija…
Glede na to, da Jelinčič še vedno podpira Prijatelja, bo nadaljnji razvoj zgodbe še zelo zanimiv. Ne glede na to, da je tokrat resnica mogoče samo nekje na sredi. Obtožnica.

Neizčrpen vir zanimivih informacij je vsekakor Požar. Za njega je potrebno vedeti, da je Požar je “novinar”, ki je bil zadnji urednik časopisa Komunist oziroma njegove zadnje verzije, imenovane Evropa. Komunist, katerega izdajatelj je bil Centralni komite ZKS, je prenehal izhajati 1989. Novembra 1989 je nastala Evropa zdaj, izdajatelj je bil še vedno CK ZKS. Aprila 1990 je prenehala izhajati in nastal je »informativno politični tednik« Evropa, izdajatelj je bilo zasebno podjetje Zdaj, ustanovitelj pa stranka SDP, danes poznana kot Pahorjeva SD. Požarjeva navezava na politične strukture SD (nekdaj ZK) je več kakor očitna. Njegova hčerka pa je delo našla pri Pahorju. Če temu prištejemo še to, kdo od opaznih politikov ga je nazadnje najbolj pohvalil, potem je zadeva zelo zanimiva. Upoštevati pa je potrebno tudi, kateri politiki so pri Požaru praviloma izvzeti.

Potem imamo Dnevnik, ki pravzaprav poroča predvsem to, kar povejo policaji, čeprav so predstavili tudi medvedjo plat zgodbe, pa v Objektivu o tem ni ničesar. Morda simptomatično je to, kar v zgornji vrstivi piše pod uredništvo izpostavlja: AFERA ČISTI PRIJATELJI; BULMASTIFI IN SAŠA BARIČEVIČ;.. (človeku se tukaj kar samo vsiljuje mnenje, da uredništvo Dnevnika, upošteva premierjevo mnenje, da je nekaj samo tragedija ne pa afera…).Nekoliko več volje po prikazovanju dveh plati zgodbe pa kaže tudi nacionalka.

Načeloma pa lahko človek pri večini dobi občutek, da jim je bolj všeč godlja, v kakršni se je znašla SNS kot pa to, kaj je res in kaj ne: če pogledamo slavne prisluhe, ki so jih navedli v nalogu za preiskovanje prostorov SNS, se lahko kvečjemu do solz nasmejimo, potem pa zjočemo, saj v njih ni ničesar takšnega, kar se ne bi v parlamentu bolj ali manj očitno dogajalo – vključno z glasovanjem “na palec” in kravjimi kupčijami. In če bi se standardi res tako visoko dvignili, bi najbrž lahko pozaprli kar vse naše politike.

Načeloma se vse skupaj prikazuje kot nekakšna zmaga pravne države – kakšna zmaga je to, bomo še videli, zaenkrat pa se je težko izogniti občutku, da je bila zadeva, kljub določenim razkritjem (veliko ljudi z veliko dvojnimi imeni; del sinhronicitete je mogoče tudi to, kako je resnica postala Kresnica in numerološka “analiza” 323.000 €, ki nam da 8 – simbol neskončnosti in povezanosti vsega z vsem) in vsekakor zelo spornim in najbrž kriminalnim dogajanjem v precejšni meri režirana (s čemer se strinja tudi rumeno-modri del opozicije) in namenjena predvsem odstranitvi neugodnega Pogačnika in ustvarjanju nove megle.

4 odzivov na “Prijatelj Medved”