zirosi

“In tudi, ko govorijo, da je otrok pravica, to ne prepriča. Otrok ni pravica. Otrok je človek.” Takole je antropologinja Vesna V. Godina v treh stavkih razgalila in razbila celo vrsto pedofilističnih argumentov, ki se zadnje čase pojavljajo okrog novega družinskega zakonika. Pogovor je objavljen v Sobotni prilogi in je vsekakor prava zakladnica analiz naše slovenske družbene realnosti.

Celoten pogovor si lahko preberete na spletni strani Dela.

Dejansko je uspela tudi v dveh stavkih razgaliti celotno bedo naših zakonopiscev in zakonodajalcev:

Modra pravna ureditev, recimo britanska, predpisuje tiste zakone, ki so realistični. Napišete tisto zakonsko normo, ki jo potem lahko realistično prakticirate in ki bo zmanjševala stopnjo konfliktnosti.

Če ostanem pri družinskem zakoniku, je vsekakor pravično upravičljivo in nujno, da se uredi tudi zakonodaja glede istospolnih družin in tu ne sme biti nobenega dvoma.

Hkrati pa je jasno, da so se tega lotili na zelo neroden način, saj je več kot očitno, da so s takšnim pristopom sprožili pravo pravičnjakarsko vojno, ki se odvija na najnižjem možnem nivoju – na nivoju pravičnjakarskega pedofilizma. Poleg tega pa je večina njihovih argumentov zelo slabih in nesmiselnih.

Na primer, ta argument, da z zakonom samo opredeljujejo to, kar je že družbena realnost, je vsekakor lepo slišati, vendar pa preprosto ne drži, saj urejajo samo tisti del realnosti, ki so istospolne zakonske zveze, mirno pa spregledajo vse ostale oblike (na primer mnogoženstvo in mnogomoštvo ter ostale mikse), ki so ravno tako del družbene realnosti, vendar se jih sploh ne dotikajo.

Potem imamo povsem nerealne zadeve, kot je prepoved telesnega kaznovanja, ki je prepoved (zaenkrat) brez predvidene sankcije, poleg tega pa sploh ni opredeljeno, kaj naj bi telesno kaznovanje bilo (ali je to klofuta, ritualno pretepanje namesto večerje, udarec po prstih dvoletnika, ki v vtičnico drega z žebljem, odvzemanje nevarnih predmetov, ali prepoved prenažiranja s sladkarijami ali prepoved čokolade…), če rečemo, da je takšen pristop nerealen, je to mila ocena, ker je neumen in če bi možganske kapacitete iz ministrstva za absurd in pedofilizime, pokazale še kakšno drugo vrsto inteligence kot četrtpismeno, bi človek lahko celo sklepal, da v ozadju poteka nekakšna zarota levosučnih socialnih kavičark…

Precej dober kompromis (čeprav pravi, da to ni) je v članku Pomanjkljivosti novega družinskega zakonika predstavil Rok Svetlič, ki je lepo opozoril na bistvo problema in se razen pri besedni zvezi “družinski zakonik” v besedilu takorekoč v celoti izognil besedi družina:

Po nepotrebnem je zakonodajalec pri odpravljanju diskriminacije odgovoril na naslednje vprašanje: Ali gre pri tradicionalni in istospolni ZZ tudi za identičen (!), in ne zgolj za enakopraven socialni fenomen? Odgovor je pritrdilen, pri čemer postavi tiste, ki želijo skleniti tradicionalno ZZ, v nesprejemljiv položaj.

Gre za vprašanje ali je istospolna zakonska zveza istovetna (identična – taka, da se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje od drugih; ista, enaka, =) kot tradicionalna: tukaj je odgovor seveda jasen, da ni in niti ne more biti (mama+otrok ≠ mama+mama+otrok ≠ ata+ata+otrok ≠ ata+mama+otrok ≠ ata+otrok, čeprav lahko tudi vsemu temu zgoraj naštetemu skupaj rečemo ena sama velika srečna “mnogopartnerska družina”), lahko pa je enakopravna – torej taka, da zanjo veljajo vsi isti zakoni na enak način kot za tradicionalno. Zato gre Svetličev kompromis, ki to naj ne bi bil, v smeri, da se področje istospolne ZZ uredi v ločenem členu, s čemer imajo istospolne ZZ vse iste pravice, kot tradicionalne. Vendar pa se nekaterim vseeno to zdi nesprejemljivo.

Če povzamem, je šla debata na Drugem svetu v smeri, da Svetličev kompromis pomeni segregacijo, in da logika, po kateri so tudi danes istospolni pari enakopravni (zato, ker se tudi poročijo tudi danes lahko pod istimi pogoji, na isti način, kot vsi ostali: ), pomeni pravzaprav nekakšen rasizem – da je to nekaj istega, kot prepoved medrasnih zakonskih zvez. Kar je pravzaprav podtaknjena zadeva (nekakšen moralistični argument slamnatega moža), saj pri nas noben Družinski zakonik sploh ne prepoveduje istospolnih ZZ (pravzaprav jih prej niti omenjali niso – česar nikakor ne moremo enačiti s prepovedjo), niti jih po Svetličevemu predlogu ne bi prepovedoval, temveč bi zadevo samo uredil v ločenem členu. Nekako po načelu volk sit, koza cela.

Zame je pri vsej tej celotni debati, ki se pri nas večinoma napleta okrog novega družinskega zakonika, najbolj moteč pedofilizem, ki se ga poslužujejo tako zagovorniki, kot tudi nasprotniki novega družinskega zakonika, pedofilizem je zloraba otrok in pravic za namene ideološkega boja (na primer Cerkveno nasprotovanje splavu je pedofilizem po sebi pa tudi krst novorojenčkov – fukanje ministrantov in ostale otročje črede pa je pedofilija). Oboji se na nekem načelnem nivoju predvsem borijo za otroke in otroške pravice, hkrati pa so pravzaprav oboji razvajeni otroci v peskovniku: eni imajo igračo, za katero so prepričani, da jo je Bog namenil samo njim, drugi pa na na vsak način hočejo imeti točno to isto igračo, ker je Bog pravičen in je naredil igrače za vse.

Skratka takole od strani vidim v celi zadevi predvsem veliko infantilnosti na vseh treh straneh. Da ti sitni pamži nehajo težit, jim pač daš svoje. Čeprav ni nobenega argumenta za to, da bi to bila nekakšna pravica. Je bolj pravica do tega, da si preprosto izmisliš nekakšno pravico do nečesa (pravzaprav nekakšen patološki narcisizem, kot ga opisuje tudi Godina) – mene načeloma to ne moti, dokler ni v igri moja svoboda – in tu je vseeno moja kritika Svetliča: da se je zakavsal na mestu, kjer je nehal govoriti o enakopravnosti in začel kritizirati svobodo na račun družbene enakosti. Enakopravnost ja, enakost pa nikakor ne.

S tega stališča se mi zdi pravica do sklepanja zakonske zveze načeloma popolnoma upravičena. Določene težave pa imam z upravičljivostjo nekaterih drugih pravic, ki naj bi nato po nekakšni logiki pravic iz tega sledile – na primer pravica imeti otroka. Na splošno se mi zdi nekakšna taka apriorna pravica zelo sporna tudi pri tradicionalnih hetero parih predvsem iz ekološkega vidika,  saj nas je svetu trenutno že nekaj več kot 6.8 milijard, poleg tega pa več ljudi ponavadi pomeni tudi več neumnosti, vsekakor pa zelo veliko dreka. Človek dandanes potrebuje izpit tudi avto in denar ter po možnosti še vsaj streho ali parkirni prostor. Svoje otroke ima pa lahko kar vsak osebek, ki se lahko razmnožuje – naj si raje kupijo psa – otrok ne sme biti pravica.

8 odzivov na “Otrok ni pravica”