Vojna za oskarje
Odkar vem za oskarje, jih spremljam predvsem zato, ker v večini primerov zelo dobro napovedo filme, ki niso vredni ogleda. Letos pa sem prišel še do parih novih spoznanj, ki gredo predvsem v smeri, zakaj me moj instinkt ni varal in da v ozadju deluje nek povsem določen mehanizem.
Prvi primer je Sandra Bullock, ki je – čeprav za različna filma – najprej prejšnji dan dobila malino za najslabšo igralko, nato pa še oskarja za najboljšo. Ta primer bi lahko govoril o subjektivnosti in poljubnosti estetskih okusov.
Drugi primer pa je kar film Bombna misija (filmi z največ oskarji so vedno najslabši), ki je sicer morda res premagal neprepričljivo konkurenco, vendar pa je ni premagal zaradi svoje nesporne kvalitete, temveč predvsem zaradi lobiranja, ki so ga zanj zganjali. Čeprav se bodo zagotovo našli pametnjakoviči, ki bodo razlagali o tem, kako je film sedaj politično nevtralen, ker Iraška vojna ni več tak zločin proti človeštvu, kot je bila, ko se je začela. Ne primer je bolj preprost: oskarji so predvsem velik biznis; producent Bombne misije Nicholas Chartier je za promocijo filma na oskarjih najel najbolj prestižno piarovsko-lobistično mrežo v filmskem svetu – menda je bil bil z udrihanjem po Avatarju tako moteč, da mu člani akademije “za kazen” niso poslali vstopnic za na prireditev. Vseeno pa jih je prepričala zlobirana nedvomna kvaliteta filma…
Ni ga biznisa, kot je šou biznis.
O dimenzijah šou biznisa se je lepo razpisal Ervin: http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042344062
Pravi, da zato, ker je fimska fikcija bolj resnična od resničnosti, ki jo prikazaje TV. Biznisira se torej s potrebo folka, da bi mu bila prikazana resničnost v svoji brutalnosti in ne s potrebo folka po estetsko kvaliteni umetniški fikciji. Ampak to je že bolj tema, ki jo obdeluješ v zapisih o resničnosti…