zirosi

Žižek danes v Dnevnikovem objektivu nekako resignirano ugotavlja, da postajamo narod polizobražencev. In čeprav jih nekoliko naloži Janezu Janši in opozori na njegovo nepoznavanje velikih klasikov kot je Dostojevski, tudi sam pade v prvo luknjo, ki jo skoplje za Janšo.

Morda res ne gre pričakovati od ljudi, ki imajo “samoupravno-vojaško polizobrazbo“, da bi vsaj površno poznali Dostojevskega. Bi pa pričakovali od filozofa, da prej preveri, kaj je kdo rekel – še posebej, če ga citira:

“Boga ni. Vse je dovoljeno”. Vsak, ki le bežno pozna Dostojevskega, ve, da je misel o tem, kako je, če boga ni, vse dovoljeno, izrekel Ivan Karamazov v Bratih Karamazovih – to misel bomo zaman iskali v Zločinu in kazni. Žalosten pokazatelj stanja v Sloveniji je, da tega – kolikor je meni znano – ni opazil nihče. Postajamo pač narod polizobražencev.

Vsak, ki natančno pozna Dostojevskega, menda ve, da Ivan Karamazov ni nikoli izrekel ničesar niti približno takšnega in bi kaj takega zaman iskali tudi v romanu Bratje Karamazovi. Je pa res, da lahko s tem stavkom na kratko povzamemo način razmišljanja Ivana Karamazova v začetnih poglavjih. Sledi pa menda vodijo do Sarta.

Skratka Ivan Karamazov (niti Dostojevski) menda ni nikoli izrekel tega stavka “Boga ni. Vse je dovoljeno”. – razen, če se slovenski in angleški prevod radikalno razlikujeta od originala (sam sem lahko preveril samo v angleškemu, zaradi časovne oddaljenosti mojega branja pa za slovenskega ne dajem roke v ogenj, pa tudi v srbskem prevodu ni ničesar takšnega). No ja, Ruščine se ne bom učil zaradi tega, vsekakor me pa res zanima, kako je s tem – da ne gre samo za “izgubljeno v prevodu“.

Vsekakor pa je naš filozof kljub gornjemu potencialnemu “kiksu” podal nekaj zares vzgojnih, na primer tale:

Poglejmo stavek: “Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana tekočina. Je kri.” Le kaj bi rekli naši branilci vrednot, če bi – ciljajoč na množično pedofilijo v vrstah katoliške duhovščine – kakšen kritičen komentator napisal, da žegnana voda, s katero duhovniki škropijo mlade dečke, ni prozorna, ampak je mešanica krvi in sperme, ki curlja iz njihovih penetriranih anusov? Res hočemo po tej poti?

Zelo lepo izpostavi tudi religiozno logiko množičnih pobojev:

Kaj pa stalinistični komunistični množični poboji? Kaj pa zunajsodni poboji milijonov brezimnih ljudi? Zlahka opazimo, da se je te zločine opravičevalo z njihovim lastnim nadomestnim bogom, z “bogom, ki mu je spodletelo”, kot se je izrazil Ignazio Silone, eden velikih razočaranih bivših komunistov: imeli so svojega boga, zato jim je bilo vse dovoljeno. Drugače rečeno, tu je veljavna logika verskega nasilja. Stalinistični komunisti se nimajo za hedonistične individualiste, prepuščene svoji svobodi; ne, imajo se za orodje zgodovinskega napredka, nujnosti, ki žene človeštvo k “višji” stopnji komunizma – in prav to sklicevanje na lasten Absolut (in svoj privilegiran odnos do njega) jim dovoljuje, da počnejo, kar hočejo (ali, kar smatrajo za nujno)…

Odličen, zabaven in zelo poučen članek našega zvezdnika med filozofi, ki pa ima že dlje časa težave z natančnim navajanjem…

5 odzivov na “Narod polizobražencev”