Tožimo jih
Nesreča in kasnejši uspeh Petre Majdič sta sprožila celo vrsto odzivov, od tistih, ki so so v vsem skupaj videli zgled tega, kako naj ravnamo pa do tistih, ki bi sedaj tožili vse po vrsti. Ali smo Slovenci res take tožibabe? Kaj bi s tem lahko dosegli? In koga bi morali tožiti?
Petra Majdič sicer pravi (danes cca ob 07:53 na radiju SLO1), da zaenkrat o tožbi sploh ne razmišlja…
Najbolj patetičen je bil naš predsednica vlade Borut Pahor, ki je takoj pristavil svoj piskrček in pospremil dogodek z izjavo, da mu Petrin nastop predstavlja pomembno inspiracijo in zgled na njegovi politični poti: ”Zato bi rekel, da je lahko ona naš skupen velik navdih. Imamo namreč težave, a skozi nje se bomo prebili,” še ena taka za v arhiv – konec koncev je Petra sama zapeljala (neprilagojena hitrost, neprimerna smer in pot vožnje, premalo kontrole nad situacijo…) v tisti jarek, zato upam, da Pahor v svoji navdahnjenosti ne bo šel predaleč in nam vsem poiskal kakšne nove luknje, da bi lahko izkazali svojo vztrajnost – glasna večina ljudstva namreč svojo vztrajnost raje kot v športu izkazuje predvsem v tožarjenju pa tudi potrpežljivost tihe večine ima svoje meje.
Zelo simptomatična plat, ki je udarila na plano pa je tista: tožimo jih. Menda se že zbirajo peticije, da naj se toži vse po vrsti, predvsem organizatorje. V teh pogledih na vse skupaj se lepo kaže naša “pravniška plat” in seveda tista ideološka plat: ne samo Petra, ampak vsi mi smo poškodovani in vsi smo ob dodatne kolajne, ki bi bile najmanj zlate – najbrž obstaja celo kdo, ki bi tožil kar Majdičevo…
V tem primeru bi vse te pravičnjakarske tožibabe morale usmeriti najprej na naše domače krivce: najprej so krivi naši tehnični delegati (na primer tisti, ki je izjavil, da ne morejo zaščititi vsake smreke…), skupaj z vsem spremljevalnim cirkusom, ki je odšel v Kanado, ker so pristali na takšno progo ali pa zadeve niso niti pregledali in so se raje greli tam nekje v neki “Slovenia hause”, kot da bi šli in pogledali, kakšne možne nevarnosti pretijo na naše tekmovalce. Zato bi najprej morali tožiti naše športne funkcionarje, ki očitno niso dovolj dobro opravili svojega (ne)dela, za katerega jih plačujemo, šele nato pa razmišljati o nadaljnjih tožbah.
Luknje imajo v slovenkem kolektiven spomin simbolni pomen. Na njih se lomijo kopja kridvde in odgovornosti, strahu in poguma. Predstavljajo temlej sistema, ki je zato luknjast. Petra nam predstavlja simbolno vstajenje iz luknje, za katerega v našem kolektivnem spominu še nimamo ‘modela’, zato je zanimivo spremljat, kako se vanj vtisuje.
Po moje je bistvo vseh teh lukenj v tem, da so deloma namerne po drugi strani pa gre za načelo interpretacije, ki je vedno možna v več smeri.
Sicer pa se mi zdi ta floskula o Slovencih kot o narodu pravdarjev nekoliko prisiljena in je pravzaprav vsaj nekoliko protislovna: konec koncev bi morali biti ponosni, da se ljudje v primeru sporov odločajo za pravno pot – žal pa pri tem vse prepogosto pride na plano gniloba našega sodstva – kot je bilo v primeru sodniških napak pri Baričeviču, ki pa jih nikakor ne moremo enostavno odpraviti kot “luknje v sistemu”.