Komentarji na Olimpijada na ukradeni zemlji

Avtor: zirosi

zirosi — Sat, 20 Feb 2010 14:31:33 +0000

Meni se zdi ta skrb nad zdravjem vrhunskih športnikov predvsem tak ceneni moralizem. Nihče se, na primer, ne sprašuje kaj dosti o skrbi za zdravje gradbenih delavcev, ki se skoraj ob vsakem vremenu izpostavljajo precej večjim in usodnejšim nesrečam za veliko manj denarja, slave in užitka kot vrhunski športniki.

Dejstvo je, da so tudi športniki samo produkcijsko sredstvo v svoji industrijski panogi – pa čeprav je ta panoga določen ideološki aparat države.

Avtor: titud

titud — Fri, 19 Feb 2010 11:46:12 +0000

En zdravorazumski komentar Igorja e. Berganta v danšnejm Žurnalu:
A navkljub uspehu Majdičeve in zagoslavju viteštva se je treba vprašati, ali je sistematično uničevanje zdravja, v kar se v čedalji večji meri spreminja velik del vrhunskega (in olimpijskega) športa, res vredno le nekritičnega poveličevanja? Mar ne gre za nesreče, ki so dobesedno izzvane? Primerjave z gladiatosrtvom rimskega časa so sicer pretirane: človeštvo je odtlej vendarle precej napredovalo, tudi ko gre za igre. Športniki niso sužnji, ki bi bili pred gledalci prisljeni v borbo na življenje in smrt. A mnogi so deležni surovosti, ki jo sprejemjo kot sami po ssebi umevno. Pa je v imenu človečnosti in prihodnosti vseh nas (z njimi vred) ne bi smeli. Upam, da je po zadnjih olimpisjkih mukah, pa čeprav poplačanih z bronom in še večjo slavo, tudi Petra Majdič ne bo več.

Avtor: titud

titud — Thu, 18 Feb 2010 12:31:24 +0000

Saj veš kako je z obujanjem tradicije: vedno gre za reproduciranje nečesa, kar nikoli ni dejansko obstajalo. Gre torej zgolj za projekcijo aktualne percepcije realnosti na preteklost oz. realno neobstoječe preteklosti na sedanjost z namenom, da pridobimo zgodovinski alibi za svoje početje. Farasičnost aktualne dejaskosti kot rezultata tega projeciranja zna bit zato krutejša od zgodovinske dejanskosti same.

Glede Petre Velike pa: tragičnost njenega herojstva lepo odraža tragičnost vseh naših poskusov, da bi s herojstvom kompenzirali naš občutek (pre)majhnosti.

Avtor: zirosi

zirosi — Thu, 18 Feb 2010 10:36:26 +0000

Miroljubnega duha grških državic sploh nikoli ni bilo – dejansko so v času olimpijskih iger imeli gledalci in tekmovalci prost prehod, samo neke vrste dipomatsko imuniteto, medtem ko so se ostali mirno klali naprej – vse ostalo je ideologija “sodobnega olimpizma”.
Prav tako pa tudi želja po zmagi ni bila nič manjša – kvečjemu večja. Pri Grkih sploh ni bilo tretjih in drugih mest, ki so veljala toliko kot zadnja, ki so ponavadi pomenila takšno sramoto, da marsikateri poraženec ni preživel “sramte” svojega drugega ali tretjega mesta.

Pravzaprav se danes olimpijske igre vedno bolj pomikajo proti temu, kar so bile pri Starih Grkih (tam so bili dejansko središče vsega športniki – konec koncev so se tedaj vsakokratne olimpijske igre imenovale po atletu, ki je zmagal v šprintu).
Mednarodni olimpijski komite MOK je nekakšna prostozidarska loža, ki ima največ 115 članov, v njem so večinoma starejši in zelo bogati moški, pretežno Evropejci, v komiteju pa je vsaj deset kronanih glav in vsaj dvajset aristokratov, ki delegirajo in volijo sami sebe – o fašistično-korporativističnem pedigreju MOK-a tako sploh ni nobenega dvoma. Prav tako v MOK-u posamezne države nimajo ravno nekega “nacionalnega” vpliva v smislu demokratičnosti, saj MOK ni sestavljen po kakršnemkoli nacionalnemu ključu (vanj je sicer vključenih 205 nacionalnih komitejev, kar je več kot držav, ki jih priznavajo, vse odločitve pa sprejema MOK).
MOK je fašistična organizacija, ki je športnikom in športu naredila skozi zgodovino svojega obstoja delovanja več škode kot koristi, vseeno pa je potrebno priznati, da se vse skupaj nekoliko izboljšuje – vsaj od odprave idiotskega načela amaterizma v 80 letih, se stvari za športnike spreminjajo na boljše, čeprav še vedno lahko rečemo, da so še vedno daleč od polbožjega mesta, ki so ga imeli pri Grkih.

Majdičevo pa je potrebno zapisati na listo herojev – vsa čast ji…

Avtor: titud

titud — Thu, 18 Feb 2010 09:58:56 +0000

K temu bi lahko le dodal, da olimpijske igre bolj kot miroljubnega duha grških mestnih državic oživljajo gladiatorski duh rimskega imperija, le da so borci na življenje in smrt v olipijskih arenenah ujetniki kapitalskih interesov multinacionalk in nacij, ki jih te držijo v šahu (v tem duhu bi se kdo moral lotit analize patološke želje po medalji Majdičeve)…