Olimpijada na ukradeni zemlji
V Vancouvru so se začele zimske olimpijske igre. Ob otvoritvi nam je pretila resna nevarnost sladkorne bolezni, ko smo lahko opazovali harmonijo med prvotnimi prebivalci in prišleki, čeprav realnost ni ravno takšna. Niso namreč vsi “Indijanci” rajali od veselja, da bo na njihovi zemlji potekal največji zimski športni dogodek, ampak je videti, da so nekateri celo izkopali bojne sekire.
Seveda indijanci niso edini med nasprotniki iger, ki trdijo, da ima prireditev negativne socialne in okoljske posledice – čeprav se radi reklamirajo kot najbolj okoljsko ozaveščene do sedaj. V času, ko se ukinjajo socialni programi in kleščijo proračuni, država subvencionira mednarodno olimpijsko industrijo in lokalno nepremičninsko ter turistično dejavnost. Samo otvoritvena slovesnost je stala 40 milijonov $, stroški za policijo, vojsko in zasebno varovanje so ocenjeni na 1 milijardo, celotni stroški pa so ocenjeni na okoli 6 milijard.
Pravzaprav so se “Indijanci” razdelili na tiste, ki so bolj za biznis in na tiste, ki so se odločili, da bojo raje opozorili, da morda za Kanadske domorodce le ni tako rožnato, kot bi se morda rado prikazovalo. Domorodci protestirajo proti temu, da potekajo Olimpijske igre na ozemlju, ki je bilo ukradeno njim in proti lažnemu videzu, da je Kanada v dobrih odnosih z domorodnim prebivalstvom.
Tukaj je deset glavnih razlogov, zakaj nasprotujejo olimpijskim igram:
- Kolonializem in fašizem: baron Piere de Coubertin je zagovarjal šport zaradi krepitve francoskega kolonializma pa tudi sicer je šla njegova ideja olimpizma v smeri iger plemenitih primerkov za plemenite primerke, slavni olimpijski ogenj pa je popolnoma nacistični izum – Stari Grki (kjer so se na igre lahko uvrstili vsi profesionalci pa tudi gledali so jih lahko vsi Grki) so pred začetkom iger zaklali črnega kozla;
- Nobenih iger na ukradeni zemlji: Britanska Kolumbija je še vedno v veliki meri nepredano domorodno ozemlje. Po Kanadskih zakonih Britanska kolumbija nima niti pravnih niti moralnih pravic za obstoj, kaj šele pravic, da bi tam uveljavljala svojo oblast, saj z domorodci nikoli ni bilo podpisanih nobenih sporazumov – ozemlje je tako še vedno ilegalno okupirano in kolonizirano.
- Ekološko uničenje.
- Brezdomstvo.
- Kriminalizacija revnih.
- Vpliv na ženske: prostitucija, trgovina z belim blagom.
- 2010 policijska država: 12500 policistov, vojakov in varnostnikov, 40 km varnostnih ograj , video nadzor…
- Javni dolg: 6 miliard $.
- Olimpijska korupcija: MOK je pač banda starcev bolj ali manj fašistične provinience in modre krvi, ki delegirajo sami sebe…
- Korporacijska invazija: od tistih, ki so prek nizkih davkov poceni prišli do dobrih kosov zemlje pa do slavnih olimpijskih sponzorjev znanih po njihovih visokih etičnih in ekoloških standardih, kot so McDonalds, Coca-Cola, Petro-Canada, TransCanada, Dow, Teck Cominco, General Electric & General Motors itd.
O sožitju med belimi priseljenci in kanadskimi domorodci pa lepo priča tudi podatek, da so šele v 90 letih prejšnjega stoletja zaprli zadnje šole za domorodce, kjer so jih temeljito prevzgajali razni župniki po svetovno priznanih cerkvenih in krščanskih metodah (nekateri krščansko slabše poučeni take pedagoške metode razvrščajo med pedofilsko zlorabljanje in splošno maltretiranje) – ‘We are sorry’ uradnih oblasti pa so domorodci in približno 150,000 “Indijanskih učencev” dočakali šele leta 2008 (večina župnikov se je opravičila že v letih 1980 in 1990).
Sicer pa so te Kanadske igre že znane po uvodni tragediji gruzijskega tekača (seveda je bil za vse sam kriv – še posebej za nezaščiten steber, na katerega se je razlepil) in tudi po precej nešportnem onemogočanju ostalih tekmovalcev. “Indijanci” imajo spet prav…
hawgh!
K temu bi lahko le dodal, da olimpijske igre bolj kot miroljubnega duha grških mestnih državic oživljajo gladiatorski duh rimskega imperija, le da so borci na življenje in smrt v olipijskih arenenah ujetniki kapitalskih interesov multinacionalk in nacij, ki jih te držijo v šahu (v tem duhu bi se kdo moral lotit analize patološke želje po medalji Majdičeve)…
Miroljubnega duha grških državic sploh nikoli ni bilo – dejansko so v času olimpijskih iger imeli gledalci in tekmovalci prost prehod, samo neke vrste dipomatsko imuniteto, medtem ko so se ostali mirno klali naprej – vse ostalo je ideologija “sodobnega olimpizma”.
Prav tako pa tudi želja po zmagi ni bila nič manjša – kvečjemu večja. Pri Grkih sploh ni bilo tretjih in drugih mest, ki so veljala toliko kot zadnja, ki so ponavadi pomenila takšno sramoto, da marsikateri poraženec ni preživel “sramte” svojega drugega ali tretjega mesta.
Pravzaprav se danes olimpijske igre vedno bolj pomikajo proti temu, kar so bile pri Starih Grkih (tam so bili dejansko središče vsega športniki – konec koncev so se tedaj vsakokratne olimpijske igre imenovale po atletu, ki je zmagal v šprintu).
Mednarodni olimpijski komite MOK je nekakšna prostozidarska loža, ki ima največ 115 članov, v njem so večinoma starejši in zelo bogati moški, pretežno Evropejci, v komiteju pa je vsaj deset kronanih glav in vsaj dvajset aristokratov, ki delegirajo in volijo sami sebe – o fašistično-korporativističnem pedigreju MOK-a tako sploh ni nobenega dvoma. Prav tako v MOK-u posamezne države nimajo ravno nekega “nacionalnega” vpliva v smislu demokratičnosti, saj MOK ni sestavljen po kakršnemkoli nacionalnemu ključu (vanj je sicer vključenih 205 nacionalnih komitejev, kar je več kot držav, ki jih priznavajo, vse odločitve pa sprejema MOK).
MOK je fašistična organizacija, ki je športnikom in športu naredila skozi zgodovino svojega obstoja delovanja več škode kot koristi, vseeno pa je potrebno priznati, da se vse skupaj nekoliko izboljšuje – vsaj od odprave idiotskega načela amaterizma v 80 letih, se stvari za športnike spreminjajo na boljše, čeprav še vedno lahko rečemo, da so še vedno daleč od polbožjega mesta, ki so ga imeli pri Grkih.
Majdičevo pa je potrebno zapisati na listo herojev – vsa čast ji…
Saj veš kako je z obujanjem tradicije: vedno gre za reproduciranje nečesa, kar nikoli ni dejansko obstajalo. Gre torej zgolj za projekcijo aktualne percepcije realnosti na preteklost oz. realno neobstoječe preteklosti na sedanjost z namenom, da pridobimo zgodovinski alibi za svoje početje. Farasičnost aktualne dejaskosti kot rezultata tega projeciranja zna bit zato krutejša od zgodovinske dejanskosti same.
Glede Petre Velike pa: tragičnost njenega herojstva lepo odraža tragičnost vseh naših poskusov, da bi s herojstvom kompenzirali naš občutek (pre)majhnosti.
En zdravorazumski komentar Igorja e. Berganta v danšnejm Žurnalu:
A navkljub uspehu Majdičeve in zagoslavju viteštva se je treba vprašati, ali je sistematično uničevanje zdravja, v kar se v čedalji večji meri spreminja velik del vrhunskega (in olimpijskega) športa, res vredno le nekritičnega poveličevanja? Mar ne gre za nesreče, ki so dobesedno izzvane? Primerjave z gladiatosrtvom rimskega časa so sicer pretirane: človeštvo je odtlej vendarle precej napredovalo, tudi ko gre za igre. Športniki niso sužnji, ki bi bili pred gledalci prisljeni v borbo na življenje in smrt. A mnogi so deležni surovosti, ki jo sprejemjo kot sami po ssebi umevno. Pa je v imenu človečnosti in prihodnosti vseh nas (z njimi vred) ne bi smeli. Upam, da je po zadnjih olimpisjkih mukah, pa čeprav poplačanih z bronom in še večjo slavo, tudi Petra Majdič ne bo več.
Meni se zdi ta skrb nad zdravjem vrhunskih športnikov predvsem tak ceneni moralizem. Nihče se, na primer, ne sprašuje kaj dosti o skrbi za zdravje gradbenih delavcev, ki se skoraj ob vsakem vremenu izpostavljajo precej večjim in usodnejšim nesrečam za veliko manj denarja, slave in užitka kot vrhunski športniki.
Dejstvo je, da so tudi športniki samo produkcijsko sredstvo v svoji industrijski panogi – pa čeprav je ta panoga določen ideološki aparat države.