zirosi

V Vancouvru so se začele zimske olimpijske igre. Ob otvoritvi nam je pretila resna nevarnost sladkorne bolezni, ko smo lahko opazovali harmonijo med prvotnimi prebivalci in prišleki, čeprav realnost ni ravno takšna. Niso namreč vsi “Indijanci” rajali od veselja, da bo na njihovi zemlji potekal največji zimski športni dogodek, ampak je videti, da so nekateri celo izkopali bojne sekire.

Seveda indijanci niso edini med nasprotniki iger, ki trdijo, da ima prireditev negativne socialne in okoljske posledice – čeprav se radi reklamirajo kot najbolj okoljsko ozaveščene do sedaj. V času, ko se ukinjajo socialni programi in kleščijo proračuni, država subvencionira mednarodno olimpijsko industrijo in lokalno nepremičninsko ter turistično dejavnost. Samo otvoritvena slovesnost je stala 40 milijonov $, stroški za policijo, vojsko in zasebno varovanje so ocenjeni na 1 milijardo, celotni stroški pa so ocenjeni na okoli 6 milijard.

Pravzaprav so se “Indijanci” razdelili na tiste, ki so bolj za biznis in na tiste, ki so se odločili, da bojo raje opozorili, da morda za Kanadske domorodce le ni tako rožnato, kot bi se morda rado prikazovalo. Domorodci protestirajo proti temu, da potekajo Olimpijske igre na ozemlju, ki je bilo ukradeno njim in proti lažnemu videzu, da je Kanada v dobrih odnosih z domorodnim prebivalstvom.

Tukaj je deset glavnih razlogov, zakaj nasprotujejo olimpijskim igram:

1. Kolonializem in fašizem: baron Piere de Coubertin je zagovarjal šport zaradi krepitve francoskega kolonializma pa tudi sicer je šla njegova ideja olimpizma v smeri iger plemenitih primerkov za plemenite primerke, slavni olimpijski ogenj pa je popolnoma nacistični izum – Stari Grki (kjer so se na igre lahko uvrstili vsi profesionalci pa tudi gledali so jih lahko vsi Grki) so pred začetkom iger zaklali črnega kozla;
2. Nobenih iger na ukradeni zemlji: Britanska Kolumbija je še vedno v veliki meri nepredano domorodno ozemlje. Po Kanadskih zakonih Britanska kolumbija nima niti pravnih niti moralnih pravic za obstoj, kaj šele pravic, da bi tam uveljavljala svojo oblast, saj z domorodci nikoli ni bilo podpisanih nobenih sporazumov – ozemlje je tako še vedno ilegalno okupirano in kolonizirano.
3. Ekološko uničenje.
4. Brezdomstvo.
5. Kriminalizacija revnih.
6. Vpliv na ženske: prostitucija, trgovina z belim blagom.
7. 2010 policijska država: 12500 policistov, vojakov in varnostnikov, 40 km varnostnih ograj , video nadzor…
8. Javni dolg: 6 miliard $.
9. Olimpijska korupcija: MOK je pač banda starcev bolj ali manj fašistične provinience in modre krvi, ki delegirajo sami sebe…
10. Korporacijska invazija: od tistih, ki so prek nizkih davkov poceni prišli do dobrih kosov zemlje pa do slavnih olimpijskih sponzorjev znanih po njihovih visokih etičnih in ekoloških standardih, kot so McDonalds, Coca-Cola, Petro-Canada, TransCanada, Dow, Teck Cominco, General Electric & General Motors itd.

O sožitju med belimi priseljenci in kanadskimi domorodci pa lepo priča tudi podatek, da so šele v 90 letih prejšnjega stoletja zaprli zadnje šole za domorodce, kjer so jih temeljito prevzgajali razni župniki po svetovno priznanih cerkvenih in krščanskih metodah (nekateri krščansko slabše poučeni take pedagoške metode razvrščajo med pedofilsko zlorabljanje in splošno maltretiranje) – ‘We are sorry’ uradnih oblasti pa so domorodci in približno 150,000 “Indijanskih učencev” dočakali šele leta 2008 (večina župnikov se je opravičila  že v letih 1980 in 1990).

Sicer pa so te Kanadske igre že znane po uvodni tragediji gruzijskega tekača (seveda je bil za vse sam kriv – še posebej za nezaščiten steber, na katerega se je razlepil) in tudi po precej nešportnem onemogočanju ostalih tekmovalcev. “Indijanci” imajo spet prav…

hawgh!

5 odzivov na “Olimpijada na ukradeni zemlji”