zirosi

Na prvi pogled se morda zdi, da primer Nekrep in primer Baričevič nimata nič skupnega, vendar pa ju poleg medicinske stroke povezuje tudi neka notranja cehovska povezanost, preko katere se lepo vidi, v kakšni krizi se nahajajo nekatere naše stroke. Vidi pa se, da je ta kriza dvojna: tako strokovna kot moralna.

Na začetku naše demokratizacijske poti se je zdelo, da je demokracija tako mogočna, da lahko odloča o vsem, da se lahko s preštevanjem rok odločamo tako o tem, kaj je res in kaj ne, kot tudi o zadevah, ki sploh ne sodijo na nivo političnega, ampak se v prvi vrsti tičejo posameznih strok. Čeprav lahko v našem parlamentu še vedno najdemo dovolj “posranskih telet”, ki bi bila zmožna podpreti tudi zakon o prepovedi gravitacije pa se je stanje precej izboljšalo in prišlo v naslednjo fazo: stroka je danes očitno postala predvsem dekla politike in denarja, saj se vedno najde nekaj “strokovnjakov”, ki so se za par evrov in kakšno drobtinico pripravljeni prodati politiki in ostalim.

Zdravniška zbornica je cehovska organizacija, ki naj bi skrbela za reguliranje medicinskega poklica in skrbela za to, da zdravniki spošujejo svojo hipokritovo zaprisego in ostala cehovska pravila medicinske etike. Primer Nekrep nam je lepo pokazal, kako si je ta strokovna organizacija kar sama zadala udarec in porušila tako svojo strokovno kot tudi etično-moralno avtoriteto. Čeprav je več njenih strokovnih organov (menda dobijo za to svoje delo na leto od davkoplačevalcev nekaj več kot pol milijona evrov – 500.000,00 €), sprejelo svoje odločitve, so jih njeni člani “demokratično” s preglasovanjem preprosto izničili, da bi zaščitili svojo kolegico – kar so nekateri lastniki rok tudi prostodušno priznali; nekatere je bilo vseeno vsaj nekoliko sram in so bili raje tiho. Članom teh strokovnih teles zdravniške zbornice pa danes dejansko ne preostane drugega, kot da odstopijo – kar precej množično tudi počnejo.

Vsekakor je bilo zanimivo spremljati, kako se je na pasje klanje, podivjanih  psov, ki so bili v lasti njenih članov odzivalo, to “strokovno združenje”. Ne vem, ali  se  je sploh odzvalo na to, da zdravniška pasja mati niti poskusila ni z nudenjem prve pomoči človeku, ki so ga prvega poklali njeni kosmati otroci – kar ji je zapovedovala njena medicinska prisega (pravzaprav sem pozabil – morda so ji celo odvzeli licenco?). Niti se ni odzvalo na kasnejša ravnanja njenega člana “uglednega zdravnika”, ki je kazalo vse prej kot znamenja kakršnekoli etičnosti, osebne odgovoronosti ali osebne integritete. Tiho pa so tudi danes…  Morda to res ni njihovo osnovno delo, vsekakor pa je ta njihova tišina pomenljiva, saj veliko pove o dejanski skrbi za etična ravnanja njenih članov. Posebne strokovne etike niso posebne zato, ker bi  dovoljevale več, temveč so posebne, ker postavljajo več omejitev – ne postavljajo pozitivne zakonodaje, temveč presegajo goli legalizem formalne zakonitosti…

Za vzor Zdravniški zbornici bi lahko dali neko drugo cehovsko združenje (nekoliko paradoksno ampak očitno eno redkih, ki resnično funkcionira) – Odvetniško zbornico, ki je svojega člana Matoza prijela za ušesa že “samo” zaradi tega, ker se je v neki babji reviji nekoliko preveč razgovoril o svojem zasebnem življenju.

In potem imamo tukaj še veterinarsko, kinološko in pasjo stroko. O strokovnosti in etiki, slednjih ne bom več zgubljal besed – strokovnost je v našem primeru skoraj nevidna, etike pa sploh ni, zato takšno početje nima pomena.

9 odzivov na “Kriza strokovne etike”