Tito vs. papež
Med spremljanjem francoskega dokumentarca o Maršalu mi je nehote ušlo, da si mogoče želim vsaj nekoliko tega občutka vere in radosti v kakšno veliko osebnost, da bi lahko videl samo njen najsvetejši del, njeno čisato idealno podobo, pod katero se nam hoče prodati. Od Tita mi je ostal samo spomin na jokanje vzgojiteljic v vrtcu, ki je mejilo na cmeravo pričakovanje apokapolipse in nekekaj dobrih vicev, naslednja množična histerija, ki sem se je spomnil, pa je bil obisk prejšnjega papeža.
In smo že pri prvi fascinaciji: tisti, ki so utripali na Titeja, niso na papeža – nobenega papeža in seveda obratno. Pa vendar lahko opazimo očitno slepoto pri obojih: na svojem predmetu občudovanja vidijo samo idealizirano podobo, vidijo samo pozitivne plati in pozitvne posledice njegovih dejanj, hkrati pa so absolutno slepi za negativne plati.
Če predpostavljam, da nobeni od teh niso popolnoma neumni, je povsem na mestu vprašanje, kako so naredili svojo izbiro: najbrž izbira ni bila plod nekakšnega tehtnega premisleka – le kdo pri zdravi pameti bi izbiral med oboževanjem ekstravagantnega oblastiželnega diktatorja s krvavimi rokami in versko blaznim zaščitnikom pedofilov, ki se zvečer pred spanjem redno pretepa s pasom?
Del teh učinkov bi se morda lahko pripisalo pranju možganov in indoktrinaciji, ki poteka že od rane mladosti – čeprav ne vse: še vedno obstaja vprašanje, kako se vse skupaj zgodi. V nekoliko drugačno luč pride, če to postavimo v luč ostalih zgledov, ki bi jih lahko imenovali idoli, ki ne sodijo v sfero politike pa so za svet in človeštvo neredili neskončno več od raznih političnih prdcev in verskih blaznežev, kot na primer Nikola Tesla ali Alexander Fleming; jasno je predvsem to, da nobeden od njiju nima niti približno take reklamarske podpore, poleg tega pa znanost niti približno ni tako seksi kot nategovanje vseh po vrsti.
Morda pa obstaja še neka globja plat, morda vsak vsaj nekoliko išče samega sebe v vseh drugih – v tem primeru bodo najbrž v Titu prepoznali svoj ideal samega sebe tisti bolj hedonistično ekstravertirani, bolj poduhovljeni in zamorjeni introvertiranci pa v kakšnem papežu…
Predlani je umrl Norman Borlaug. Pred tem sploh ne vem, če sem kje v medijih kdaj slišal zanj.
Z analizo naših lastnih nezavednih vgibov, pa tudi preko lastnih racionalih (pozitivnih ali negativnih) izkušenj, po moje ni mogoče indicirat sestavin ‘žmohta’, ki je iz jožkota naredil tita. Sestavine tega žmohta bi bilo možno določit le z indikatorji, ki jim ta ‘žmoht’ že v naprej ni spremeil lastnosti. Ker je (bil) titov ‘žmoht’ globalno vpliven, si tud s francozi včeraj nisem mogel kaj prida pomagat, še posebej, ker so si oni pomagali predvsem z nami.
Po moje so že Pankrti dobro zajeli bistvo tega v komadu Gospodar. Pa tud Thomas Mooore je znal v pismu, lepo povedati kralju, zakaj so katoličani nujno problematični.