zirosi

Seveda bo vsak izmed nas prekipeval od zadovoljstva in sreče, ko ga bo pohabila kakšna blondinka, ki se je med vožnjo začela dolgočasiti in je po telefonu kar tako poklicala svojo prijateljico, ne pa nekdo, ki si je privoščil kozarček preveč? Nekako v tej smeri najbrž razmišlja Saša, ki se zadnje čase rada postavlja v vlogo moralne presojevalke.

Čeprav obstaja cel kup raziskav, ki so pokazale, da kakršnokoli telefoniranje vpliva na voznive sposobnosti na podoben način kot prekomerna količina alkohola pa se še vedno velika večina ljudi spreneveda, še več: pri Saši se zdi, da raje vidi, da jo povozi nekdo, ki v avtu telefonira, kot pa nekdo, ki je pijan – na novo prostoročno opremljena Saša je vendarle za telefoniranje, ne pa za alko. (“vendarle” – kljub temu, vseeno…) Vendarle pomeni dvolično podpiranje vožnjo pod vplivom telefoniranja, hkrati pa je je proti vožnji pod vplivom alkohola, čeprav lahko tako telefon kot alkohol enako usodno vplivata na voznikove sposobnosti.

Ko je prostoročna blondinka iz komentarja izvedela, da je prostoročno telefoniranje bolj nevarnokot 0,5 alkohola v krvi (primerjave gredo proti 0,08 % (0,8 g na kilogram) telefonijada med vožnjo pa za štirikrat poveča možnost povzročitve nesreče – ne glede na način telefoniranja), se je vseeno raje – najbrž po temeljitem premisleku – odločila, da nas bo raje ogrožala s prostoročnim telefoniranjem. Po prostoročno slušalko pa se je takoj odpravila še ena komentatorka (ZA TELEFONIRANJE IN NE ZA ALKO). Vse skupaj lahko primerjamo s kakšnimi čudežnimi tabletkami za pijane, ki pred policaji skrivajo količino popitega alkohola.

Zadeva je povsem enostavna: telefoniranje med vožnjo je tako nevarno kot pijanost. Vsako izbiranje med telefoniranje in pijanostjo je podobno, kot izbiranje med ostalimi oblikami zadrogiranosti, bolezni in ostalimi faktorji, ki povečujejo možnost povzročitve nesreče. Saj to je vendarle tako, kot da bi nekdo izbiral med tem, ali nas bo ogrožal z nastavljanjem protipehotnih min ameriške ali kitajske izdelave – na primer, da ameriške zakonsko še vedno niso popolnoma prepovedane – vendarle vse mine spadajo med neselektivna ubojna sredstva.

Fizika je kruta znanost: pri “počasnih” 60 km/h (kilometrih na uro), v eni sekundi prevozimo “skromnih” 16,6666… metrov , med dolgčasom na skoraj prazni avtocesti pa med telofoniranjem blondinka pri 130 km/h v sekundi premeri 36,111111… metrov (in se tudi zaleti pri 130 km/h). Vsaka sekunda šteje! Posledice nepozornosti in odsotnosti prisebnosti pri vožnji so nam vsem dobro znane; telefoniranje zmanjša pozornost pri vožnji kar za 37%, seveda pa je vsega kriva samo hitrost, aklohol in mogoče še objestnost voznikov – objestnost, ki se odraža tudi v preračunljivi odločitvi za prostoročno telefonijado, kjub znanim dejstvom…

Mogoče bi res bil čas, da se neha delati razliko med tistimi, ki so pred vožnjo skočili na kozarček ali dva preveč in tistimi, ki vožnjo jemljejo kot prosti čas za klepetanje po telefonu. Zaradi lahkotnosti pristopa do problematike pa se mi zdijo telefonisti najmanj tako nevarni kot pijanci – s pomembno razliko, da se pijani vozniki vsaj do prvega šanka pripeljejo trezni.

Pod črto:

Precej jasno je že dokazano, da alkohol poneumlja (na primer, glej Drunken Ultimatums) in da se pod vplivom alkohola nagibamo v neumne odločitve, medtem ko menda ni nobenih dokazav za to, da bi sevanje mobilnih telefonov kratkoročno povzročalo možganske tumorje – vendarle pa se zdi, da imamo zgoraj precej očiten dokaz, da mobiteli poneumljajo; poleg tistega komunikacijskega, ko se z nekom po telefonu nekaj dogovarjaš in se potem na koncu dogovoriš samo to, da bo potrebna še najmanj ena telefonska seansa dogovarjanja. Se slišimo!