zirosi

Četrtpismenost je res huda zadeva, ki ne prizanaša nikomur, tokrat je udarila na plano pri Žigi Turku v Dnevnikovem objektivu. Žiga v članku ukvarja z inteligenco v informacijski družbi pri tem pa prav neintelektualno pogrne na samih osnovah.

Celoten članek je na voljo tukaj. O četrtpismenosti je nekaj že tukaj.

Turk v članku poskuša vzpostaviti razlikovanje med inteligenco kot nekakšnim komunističnim konstruktom oziroma od komunizma podedovanim družbenim razredom in družbenim razredom, ki ga sam poimenuje “ustvarjalni razred”. Ustvarjalni razred je tisti, od katerega je odvisna prihodnosti in ta bi tudi moral imeti največ moči in vpliva.

Vendar pa pri tem ideološkem prizadevanju zapade v četrtpismenost in se izkaže za vsaj tako ideološkega kot tista ideološka inteligenca, proti kateri sam nastopa.

Da je vse skupaj v službi nekakšnega ideološkega boja je očitno že iz postavljene definicije, kjer Turk o inteligenci pravi tole:

Beseda inteligenca je poljskega izvora, a se uveljavi šele v sovjetski Rusiji, da bi z njo označili sloj ljudi, “ki se ukvarja z zapletenim umskim in ustvarjalnim delom in je nekakšen vmesni sloj med proletariatom in buržoazijo”.

Izvor besed proučue znanost, ki se ji reče etimologija in če pogledamo v Slovenski etimološki slovar, lahko na 186 strani vidimo, da ima beseda “inteligenca” izvor v latinski besedi  inteligentia, k nam pa je prišla prek nemščine iz latinščine. (in če pogledamo v slovar k našim germanskim gospodarjem dobimo die Intelligentsia; inteligenca, razumništvo (kot sloj) – očitno so tudi Nemci pobirali od Poljakov in Rusov) Vsekakor pa ta beseda ni poljskega izvora. Najbž bi bilo dobro razločevati med pomenom, definicijo, izvorom in rabo besede – vendar pa koga to sploh zanima.

Nadaljevanje pa ga zaradi tega vodi v nove nesmisle, ko pravi:

Angleška beseda “intelligence” pomeni nekaj povsem drugega, skupinske oznake za razumnike ne uporabljajo, “intelectualls” je množinska oblika besede “intelectual”, ki kaže na množico posameznikov.

Pomen besede “intelligence” v angleščini je približno isti kot to, kar bi našel v SSKJ pod prvo definicijo oziroma rabo: nadarjenost za umske dejavnosti, drugačeniti ne more biti, saj ima isti latinski izvor – lahko pa se razlikujejo nadaljnje posamezne rabe, vendar pa se najsplošnejša in najpogostejša raba ne razlikujeta. Poleg tega pa tudi v angleščini poznajo rabo, kjer “intelligence” pomeni celo skupino ljudi, kadar govorijo o raznih organizacijah, ki zbirajo informacije (največkrat tajne). Precej nesmiselno pa je reči, da “intelektualci” (izhaja iz istega latinskega korena kot inteligenca – intellectus; um, razum) kot množinska oblika ednine pomeni nekaj povsem drugega, samo zaradi tega, ker je to množinska oblika glagola. Če rečem intelektualci s tem nisem naredil nič drugega, kot to, da sem podal skupinsko oznako za določen razred ljudi – tudi če rečem, “ustvarjalni razred” sem naredil točno to: podal sem skupinsko oznako za skupino ljudi (in to kar v obliki edninskega samostalnika).

V nadaljevanju tako začne Turk nasprotovati kar samemu sebi; najprej pride do zaključka, da:

Razsvetljeni individualistični, liberalni anglosaški svet ni prišel na idejo, da bi razumnike, intelektualce, obravnaval kot kompaktno skupino v edninski obliki. Intelektualec kot razmišljujoč človek zavrača, da bi bil član istomišljeniške skupine, saj je samostojen in avtonomen kot individuum.

Nato pa nam v naslednjem odstavku pove:

Danes, ko je moderno govoriti o družbi znanja in kreativni ekonomiji, bi sloju ljudi (iz definicije inteligence), ki se ukvarjajo “z umskim in ustvarjalnim delom”, rekli “ustvarjalni razred”. Pojem “creative class” je utemeljil progresivni ameriški urbanist Richard Florida.

Torej očitno tudi Američani poznajo edninsko obliko za označevanje cele skupine ljudi, ki si rečejo razumniki – to je pojem “creative class“. Tudi razsvetljeni individualni liberalni anglosaški svet je prišel na idejo, da bo razumnike in intelektualce, obravnaval kot kompaktno skupino v edninski obliki – in to je naredil tudi ta intelektualec, katerega pristop je nadvse simpatičen našemu razumniku Žigi Turku.

Načeloma se mi Turkov članek niti ne zdi slab, vsebuje nekaj dobrih ugotovitev in predlogov, vendar pa ga njegova želja po preganjanju napol zastarelih rab neke besede in duhov komunizma vodi v ideološko zaslepljenost, ki v veliki meri izniči njegovo dobre plati in se izkaže kot protisloven poskus zamenjave nekega “komunističnega konstrukta” z novim “kapitalističnim”.

Pod črto:

Da nekoliko politično uravnovesim svoj prispevek pa podam še en primer, ki ravno tako spada v polje ekonomsko/politične inteligence z drugačnim političnim predznakom. Poimenoval sem ga kar Lahovnikov odkritosrčnostni paradoks. Politik, minister za gospodarstvo, kandidat na volitvah in član stanke Zares, Matej Lahovnik: Ne grem se političnih igric… Kaj se torej potemtakem naš Lahovnik gre? Politik, ki nam pravi, da se ne gre politike, glasbenik, ki nam poje, da se ne gre glasbe…