zirosi

Kristina je rekel/-la:

” … vključno z gljivami.”
Toliko o pismenosti. Vsak srednješolec bi ti lahko povedal, da je beseda ‘gliva’ v kateremkoli sklonu, v kateremkoli številu, torej v vsakem primeru brez črke J. A ni to nekako logično?
Sicer odlično in jasno napisano. Se popolnoma strinjam.

TT je rekel/-la:

Dodatna razloga za takšno četrtpismenost (skovanka mi je zelo všeč!) se velikokrat skriva še v dveh modernih pristopih uredništev spletnih mest: uporaba poceni študenske delovne sile, ki ne pozna področja, ki ga pokriva in tekma kdo bo prej naredil kopijo objave iz STA. K temu pa se doda še odsotnost kakršne koli kritičnosti pri sprejemanju takšnih neprekuhanih podatkov in prevajanje tujih člankov na ravni, ki se je bi sramoval še osnovnošolec, pa smo tam, kjer smo.

Tudi osebna izkušnja s tiskanim novinarstvom je bila zame osebno zelo strašljiva. Kakor je bil članek natisnjen v uglednem domačem dnevniku, je novinar del vsebine iz pisnega (!) odgovora na svoja novinarska vprašanja pripisal neki tretji osebi, preostanek pa je preprosto prepisal v svoj članek kot svoje lastno delo. Mimo tega, da je takšen način dela najmanj nekorekten, se bojim, da bi takšen novinar popolnoma nekritično napisal kakršno koli strokovno latovščino bi mu podtaknil v odgovor.

Zadeve so pri nas prišle že tako daleč, da ne morem zaupati več nobenem domačem mediju. Brez izjem. Pa če je to ugleden dnevnik, ali pa rumena radijska oddaja, sta oba medija v mojih očeh zaradi vztrajno nekvalitetnega dela in prepogoste odsotnosti kritičnosti pri povzemanju tujih vsebin na enako nizki stopnički verodostojnosti. Zaupam samo še posamičnim avtorjem in novinarjem, ki jih skozi leta sledim in se je skozi leta izkazalo, da premorejo tisto, kar loči strokovnjaka od navadnega pisuna. Pa je v veliko primerih še pisun le preveč dobrohoten izraz za avtorje nekaterih zmazkov.

TT je rekel/-la:

Ah, ukinitev STA. Če bi le šlo tako zlahka. STA in v splošnem vsaka državna tiskovna agencija je mišljena skoraj tako kot RSS vir, kjer novinarji dobijo zbirnik dogodkov v neki državi ali regiji. Potem pa morajo uredniki oceniti kaj je pomembno in zanimivo, novinarji pa zbrati podatke o dogodku. Nato pa se vse skupaj združi v podajanje faktov ali pa v podajanje mnenja. Od uredniške politike in svetovnega nazora novinarjev pa je potem odvisen naklon medija v eno ali v drugo stran.

Toliko glede teorije.

V praksi me vsak članek napada s svojim mnenjem, na televiziji mi predpisujejo samo en način videnja, pri čemer gredo celo tako daleč, da občasno kakšno dejstvo tudi potvorijo samo zato, da prodajo svoje videnje tega kar si mora gledalec misliti. Recimo, da razumem, da se kakšno dejstvo izpusti… zato se pač spremlja več raznorodnih medijev. Boli me pa, če se podatke izmišljuje in potem predstavlja kot dejstva. Opis takšnega dejanja sem v SSKJ našel pod geslom “lagati”.

V ta koš pa potem pridejo tudi podrobnosti, ki bojda niso pomembne. Kakor, da se nas bralce in gledalce opominja, da smo nevedni do te mere, da ne moremo slediti čemerkoli bolj kompleksnemu od reklame za praške. Da, strokovnjake se v studio vabi zato, da prikažejo ozadje. Da pokažejo na veliko sliko. To ozadje in ta velika slika pa se velikokrat skrivata ravno v podrobnosti. V neki malenkosti, ki bo sleherniku dala za misliti.

A kaj, ko vse to postaja že prevelika redkost. Morda sem patetičen, če rečem, da nove generacije novinarjev preprosto ne dosegajo kvalitete in občutka, ki so ga dajale prejšnje. Je pa res, da starejših generacij nisem poznal v obdobjih, ko so bili še začetniki. Tako, da sem morda krivičen. Vendar pa splošen odnos do medije in nekritičnost do tega, kar se v njih piše, načina na katerega se piše in “infotainmenta”, za katerega se z le malo distance izkaže, da ni ne informativen, zabaven pa samo v primeru, da se zabavnost meri z obsegom prsi ali uspehom v tekmovanju za največjo neumnost, ki si jo človek, ta pokončen, menda tudi misleč primat, upa storiti pred kamerami.

Če naj nadaljujem svojo začetno misel, da mediju več ne zaupam, zaupam pa posameznim avtorjem, to verjetno pokaže tudi na enega izmed vzrokov za razmah t.i. državljanskega novinarstva in zaton tiskanih medijev. Če premikajoče se slikice še ne trpijo, zaradi tega, ker jih morda nihče več ne jemlje resno, temveč samo še kot vir bolj ali manj kvalitetne zabave, pa so tiskani mediji in njegovi spletni posnemovalci v mojih očeh že obsojeni na propad. Ne propad v smislu obstoja ali preživetja, temveč propad v smislu vira informacij. Tega vedno bolj prevzemajo spletniki, kjer je avtor sam svoj urednik, sam stoji za svojo vsebino in sam gradi svoje ime in ugled. Kajti če sledim samo avtorja, zaradi dobre izkušnje in zaupanja, medij v katerem objavlja, pa je nepomemben, potem lahko medij tudi odpravimo. Preprosto ga prepustimo zgodovini kot obliko posredovanja informacij, ki je izgubila svoj kompas in s tem tudi svojo relevantnost v sodobnem svetu. Vendar pa ne zaradi konkurence, temveč zaradi nesposobnosti samorefleksije in podcenjevanja večine svoje publike.