Fasade
Zadnjič se je svetovalni servis ukvarjal z nadvse zanimivo temo: z barvami hišnih pročelij ali kot bi jim po domače fasadami. Zadeva sploh ne bi bila omembe vredna, če ne bi do določne mere postala ekscesna – večina razprave je zašla v to, česar ne morem poimenovati drugače kot fašizem okusa oziroma totalitarizem rdečih streh in sivih fasad.
“Svetovanje” je namreč šlo v smeri izganjanja in in zakonskih prepovedi v imenu nekakšne stroke, kvalitete bivanja in pravic tistih, ki gledajo, do vsiljevanja svojih subjektivnih estetskih norm (pravzaprav okusov).
Prva precej šokantna zadeva je bila, koliko imajo vsi za povedati proti nekoliko manj belim ali sivim fasadam: dobesedno vsi klicoči so vesoljnim poslušalcem sporočali, kakšne muke doživljajo ob pogledu, na kakšno živo-pisano fasado. Kar je načeloma enostavno razložljivo: pri nas pač vedno kličejo in uveljavljajo svoja omejena mnenja predvsem tisti, ki se pritožujejo ali kritizirajo. Pri tem seveda ne gre spregledati tega, da je vsak okus v največji meri stvar navade; in seveda tudi tega, da načeloma razpadajoče fasade niso motile nikogar od tistih, ki so se na ves glas pritoževali.
Na drugi strani pa je to vseljudsko zgraženost in trpljenja še podpihovala “strokovnjakinja”, češ da so ljudje tako neumni, da nasedajo raznim oglaševalcem, ki jim prodajajo barve. Da se skupaj z malarji sploh ne znajo odločiti, v kakšni hiši bi živeli.
Moja pozicija tukaj je preprosta: če živimo v državi, kjer je človek lastnik svoje lastnine, lahko z njo počne, kar hoče, dokler ne posega v lastnino drugega (ker je tako, da živimo v svetu, kjer je naša svoboda u bistvu samo naša svoboda, da imamo sami sebe in svojo lastnino, ter s tem ne posegamo v lastnino in svobodo drugih). Če je človek lastnik svoje hiše, jo torej lahko barva tako, kot se mu zazdi. Vse ostalo je samo fašizem okusa (in najbrž tudi zavisti). In če nekaj ni tvoje, si načeloma lahko srečen, da to sploh lahko gledaš brazplačno – če se ti ne dopade, imaš vso pravico do tega, da se obrneš stran.
Ohranjanje kulturne krajine je lep primer takega nesmisla: kultura je stvar ljudi, ki so nekje in ni nekaj, kar bi sploh bilo mogoče zacementirati – ali, če bi morda gospa strokovnjakinja dohtarica arhitekture šla razlagati zamorcem v Afriko, da morajo živeti v slamnatih kolibah, ometanih s kravjim drekom, da ne bi uničili svoje kulturne krajine…
Drugi argument je šel v degradiranje bivanjskega okolja, ker naj bi določene barve sploh ne bile primerne (menda znanstveno). Recimo, da bi lahko bila ta stvar z barvami celo nekoliko znanstvena – žal je psihologija tukaj znanost, ki načeloma sploh nima svoje epistemološke zasnove (kar je lepo razkrinkal nedavno preminuli Levi Strauss), saj se različne barve v različnih kulturnih okoljih dojemajo različno, zato je tudi njihov vpliv na počutje različen. Vsa ta psihologija barv, o kateri je tako rad govoril naš znani uničevalec slovenskih gozdov, pa je utemeljena v kulturnih predsodkih (barve žalovanja so, na primer v različnih kulturah tako različne, da je nekje to bela, drugje pa črna, različne barve so lahko rezervirane tudi za določene razrede). Vsekakor pa živo-pisana fasada ne degradira bivanjskega okolja niti približno toliko kot kakšna stara razpadajoča…
Če pa bi sprejeli tezo, da je fasada samo nekakšna zunanja podoba lastnika hiše (tudi oseba kot persona pri starih Grkih pomeni gledališko masko – fasado), potem deluje vsakršno vsiljevanje glede podob fasad kot nekakšen rasizem večine, saj ljudjem prepoveduje, da bi prek svoje fasade pokazali svoj pravi zavedni/nezavedni jaz. Vsiljevanje, da bi ljudje barvali svoje fasade po določenih normah je tako, kot da bi od črncev, ki živijo pri nas, zahtevali, da so vsaj pribliožno take polti kot Michael Jackson.
Pod črto:
Tokrat sem se v svetovalni servis prvič vključil tudi sam – in napisal svoje:
Barve so stvar okusa vsakega posameznika. Vse to, kar se greste ni nič drugega kot fašizem okusa. Bil bi že čas, da se odločimo, ali živimo v svobodni deželi, kjer je človek lahko lastnik in svojo fasado barva, kakor mu ustreza, ali pa živimo v diktaturi sivih fasad in rdečih streh.
Strokovnjakinji se je najprej nekoliko zaletelo, nato pa je začela razlagati, da rdeče strehe in sive fasade niso posledica komunistične preteklosti temveč materialov, ki so bili na razpolago (lahko bi torej učila afriške domorodce, naj še naprej živijo v slamjačah ometanih s kravjim drekom, eskime pa naganjala nazaj v igluje, namesto, da gradijo hiše po nekih kulturnih vzorcih, ki sploh ne sodijo v njihovo kulturno krajino) – od kje potem danes vse te razne steklene stolpnice, okrogli kovinski silosi; tisto pač niso navadni ljudje, katerim “strokovnjaki” določajo edini pravi okus in pravila…
Sem pa seveda že našel tudi svojo idealno fasado (navdih sem našel pri Anish Kapoorju britanskemu carju indijskega rodu ) – celo bajto bi oblekel v ogledalo (iz enega kosa – po možnosti iz platine): da bi lahko vsak kritiziral svojo lastno bedo.