zirosi

Prišel je čas, da dam svoj nov prispevek k neomejenemu polju psihoanalitične teorije. V zadnjem časi sem se nekoliko bolj poglobil v teorijo narcisizma in uspelo mi je odkriti neko povsem novo podvrsto zastopnikov te osebnostne motnje – odkril sem hijenske narcise.

Najprej pa nekoliko teorije pri mojstru Freudu:

Pojem narcisizma in polje njegove uporabnosti sta nastajala hkrati z razvojem teorije gonov, na drugi strani pa je sam pojem narcisizma bistveno prispeval k teoriji gonov. V nadaljevanju sledi kratek povzetek tekstov (in sicer le za narcisizem pomembnih pojmov), v katerih se je Freud dotikal te problematike.

V Treh razpravah (1905) govori Freud o avtoerotizmu, v dodatku iz leta 1910 omenja narcisizem v zvezi z objektom invertiranih. Ti iščejo svoji osebnosti podobne moške. V dodatku iz leta 1915 govori o teoriji libida in loči objektni libido in libido jaza oz. narcisistični libido.

V Študiji o Leonardu da Vinciju (1910) poleg avtoerotizma prvič eksplicitno omenja narcisizem kot tip objektne izbire v skladu z bajko o Narcisu.

V Primeru Schreber (1911) postavi narcisizem razvojno med avtoerotizem in objektno izbiro, ter bolj jasno postavi, da gre pri tem za razliko od avtoerotizma za “sebstvo”  kot objekt ljubezni. Govori tudi o nadaljnjih stopnjah izbire objekta – homoseksualna in heteroseksualna. V tem delu sta torej narcisizem in homoseksualni objekt ločena. Dalje govori o fiksaciji in možni regresiji na stopnjo narcisizma, katere posledica je “seksualizacija socialnih gonov”. Ko govori o paranoji, omenja narcisizem v zvezi s samopoveličevanjem kot regresijo na razvojno stopnjo narcisizma. Pri dementii praecox gre za regresijo k avtoerotizmu.

V Formulacijah o dveh načelih psihičnega dogajanja (1911), kjer narcisizma sicer ne obravnava, Freud med drugim govori o “jazu ugodja” in “realnemujazu” in v zvezi z goni Jaza in seksualnimi goni ugotavlja, da slednji zavoljo možnosti avtoerotične in fantazijske zadovoljitve lažje uhajajo načelu realnosti.

Vpeljava narcisizma (1914) podrobno obravnava narcisizem. Freud tu loči primarni in sekundarni narcisizem in ponovno loči libido Jaza od objektnega libida. Narcisizem proučuje na naslednjih področjih – pri organskih boleznih, spanju, hipohondriji in ljubezenskemu življenju. Loči naslonitveni in narcisistični tip izbire ljubezenskega objekta in opredeli več možnih izidov glede na vsak tip. Vpelje Ideal jaza in idealni jaz in govori o njuni genezi v zvezi z narcisizmom. V zvezi z narcisizmom opredeli tudi naravo sublimacije in idealizacije.

V Gonih in njihovih usodah (1915) jasno definira pojem gona loči gone jaza od seksualnih  in postavi tri pare polarnosti, ki vodijo duševno življenje (pasivnost – aktivnost, ugodje – neugodje, jaz – objekt) Freudu je spet pomembna razločitev jaza ugodja in realnega jaza.

V Žalovanju in melanholiji (1917) poveže melanholijo z identifikacijo z izgubljenim objektom, in jo imenuje kot narcisistično motnjo.

“Pregled transfernih nevroz (1915)” prinaša klasifikacijo nevroz. Freud uporablja pojem “narcisistične nevroze” in izgradi zanimivo spekulacijo o filogenezi nevroz.

Delo Onstran načela ugodja (1920) prinaša preobrat v teoriji gonov, saj Freud vpelje gon smrti, hkrati pa na novo razmeji libidinalno udeležbo pri gonih jaza. V jazu delujejo poleg drugih tudi seksualni goni.

V Jaz in Ono (1923) obširno govori o temah povezanih z narcisizmom – o idealu jaza, objektnih investicijah, melanholiji, sublimaciji in o razcepu jaza. Nauk o narcisizmu dopolni z ugotovitvijo, da je narcisizem jaza sekundaren – odvzet objektom – kar je sicer na drug način povedal že v Vpeljavi narcisizma. Novost je v tem, da je zbiralnik libida ono in ne jaz.

Ekonomski problem mazohizma (1924) prinaša nekaj novih ugotovitev o tej problematiki, predvsem kar se tiče razločitve primarnega od sekundarnega mazohizma.

V Nelagodju v kulturi (1929) povzame Freud razvoj teorije gonov in poudarja vlogo ponotranjene agresije, ki se obrača proti jazu (in se utelesi v nadjazu).

Podobno tudi Nova predavanja (1932) med drugim povzemajo in jasneje izražajo že znane ugotovitve glede gonov, narcisizma, sadizma in mazohizma ter nadjaza. Narcisizem je tu izpostavljen kot mejnik v razločevanju gonov jaza in seksualnih gonov.

Področja uporabe pojma narcisizem:
1) klinično kot opredelitev seksualne perverzije
2) v razvojnem smislu kot razvojna faza
3) kot tip izbire objekta
4) v ego psihologiji kot opis kompleksnega stanja samovrednotenja

Freud vpelje primarni narcisizem preko opisovanja patoloških stanj dementie praecox in shizofrenije, kjer gre za samoveličje in odvrnitev zanimanja od zunanjega sveta. Parafreniki se od histerikov in prisilnih nevrotikov razlikujejo po tem, da realnih objektov ne nadomestijo z imaginarnimi iz svojega spomina in fantazije. To pa je le stopnja v razvoju bolezni, saj se pri takih bolnikih rado zgodi, da se fantazija vendarle vzpostavi, vendar kot pravi Freud, je to šele sekundarno, kot proces zdravljenja in vračanja libida k objektom. Od tod Freudu torej ideja, da je narcisizem, ki “…nastane z vrnitvijo objektnih investicij, treba razumeti kot sekundarni; ta nadgrajuje neki primarni narcisizem, ki ga zamegljujejo različni vplivi.” Če sledimo temu miselnemu toku, ki vzame za izhodišče opazovanje hudih duševnih motenj, (pa tudi življenja otrok in primitivnih ljudstev), potem lahko ugotovimo, da je primarni narcisizem smatran kot odsotnost motorične dejavnosti, ki bi poskušala zadovoljevati gon in stanje nekakšne avto-zadovoljitve, ki se vrača k svojim somatskim izvirom. V tem smislu postane ločitev avtoerotizma in narcisizma jasnejša – primarni narcisizem zajema izjemno zgodnje stanje, verjetno pred-motorično stanje, v katerem se organizem ne zmore zadovoljiti sam od sebe, poseduje pa neko izvorno količino gonske energije.

Avtoerotizem predpostavlja motorično delovanje, ne pa nujno jaza. Objekt gona je tudi njegov vir. Sekundarni narcisizem opredeljuje vsako vračanje objektnega libida nazaj k jazu. Vprašanje je, če je njegov nastanek možno časovno določiti. Pri ekonomiji libida gre namreč za dolgotrajen formativen proces, s katerim se tvori Jaz in z njim neke količine narcisističnega libida, ki je sekundaren, torej odvzet objektom. Narcisizem kot karakterna opredelitev avtoerotizem najbolj verjetno predpostavlja, saj, kjer ni objektnih investicij, tudi objektnih zadovoljitev ni, tako, da bi bil avtoerotizem posledica narcisizma, njegova nadaljnja regresija.

Freud opazuje narcisizem tudi v ljubezenskem življenju in loči dve vrsti izbire objekta. Pri naslonitvenem tipu gre za izbiro matere ali njenega nadomestka, torej osebe, ki je povezana z zadovoljitvijo življenjskih funkcij posameznika in ki postane prvi seksualni objekt. Naslonitveni tip naj bi bil bolj značilen za moškega. Značilno je seksualno precenjevanje, ki izhaja iz otroškega narcisizma, ki je prenesen na objekt. Drugi tip je narcisistični.  Pri ženski pubertetni razvoj z izoblikovanjem spolnih organov prinaša stopnjevanje izvornega narcisizma. Freud omenja žensko samozadostnost, saj ženske ljubijo sebe in nimajo potrebe, da bi ljubile, temveč, da bi bile ljubljene. Naklonjene so moškemu, ki jih zna ljubiti in so za moške nasploh bolj mikavne, saj naj bi narcisizem izžareval privlačnost tistim, ki se prizadevajo za objektno ljubezen, tako kot zaradi tega privlačen otrok ali nekatere od živali. Od tod menda izvira pregovorna ženska skrivnostnost.

V skladu z narcisističnim tipom človek ljubi:

• kar je sam (samega sebe)
• kar je sam bil
• kar bi sam želel biti
• osebo, ki je bila nekoč njegov del.

V skladu z naslonitvenim tipom:

• žensko, ki ga hrani
• moškega, ki ga brani

Če na kratko povzamem: po Freudu smo načeloma do neke mere narcisi kar vsi (zagotovo pa smo vsaj nekoč bili). Vprašanje pa je, kje je meja, ko lahko rečemo, da gre duševno motnjo – načeloma je to takrat, ko v normalnih pogojev sami ne zmoremo več normalno delovati (scati, srati pa spat, piti jesti pa obleči, obuti in recimo še umiti).

Po priročniku ameriškega psihiatričnega združenja za diagnosticiranje in statistiko duševnih motenj je definicija narcistične osebnostne motnje naslednja:
»Pervazivni vzorec grandioznosti (tako v domišljiji kot v vedenju), potreba po občudovanju, pomanjkanje empatije, ki se začne z obdobju zgodnje odraslosti in se pojavlja v različnih kontekstih, opredeljuje pa ga najmanj pet od naslednjih značilnosti:

1. mogočno občutenje lastne pomembnosti (pretiravanje o lastnih dosežkih in talentih, pričakovanje, da bodo drugi opazili njegovo/njeno superiornost brez merljivih dosežkov),
2. prezaposlenost s sanjarjenjem o brezmejni uspešnosti, moči, odličnosti, lepoti ali idealni ljubezni,
3. prepričanje o lastni enkratnosti in posebnosti, ki ju lahko razumejo le najodličnejši posamezniki in ustanove,
4. zahteva po pretiranem občudovanju,
5. nerazumno pričakovanje naklonjenega ravnanja ali samodejnega zadovoljevanja pričakovanj,
6. izrabljanje drugih za dosego lastnih ciljev,
7. nepripravljenost za priznavanje ali spoznavanje čustev in potreb drugih,
8. nevoščljivost ali prepričanje, da so nevoščljivi drugi,
9. ošabnost in nadutost.

In seveda sedaj k moji novi odkriti vrsti: najprej sem našel samo en primerek, potem pa se mu je pridružil še drugi. In kratka demonstracija, kako si lahko hitro najdemo še pa še primerkov, ki jim nalepimo podobno zveneča imena, kot je grandiozni narcis s poudarkom na “patološko” plat…

Hijene imajo to lastnost, da je njihova sreča predvsem nesreča drugih; ko ugasne življenje pohitijo hijene vsaka po svoj kos mesa:. 1. od zgoraj naštetih lastnosti je vsekakor zaznana že s tem, da se primerek hvali, da so mu zavrnili doktorat – zato ga seveda sploh ne potrebuje, zadeva se vsekakor potegne še na drugo točko, ko nam napopa kar vse možne “dosežke” in nekako tako bi lahko šli vse do 6. točke, ki je kar najbolj očitna: naš subjekt je izrabil nesrečo Tomaža Humarja, da se je lahko igral teoretskega psihoanalitika in vesoljni Sloveniji (spet) pokazal, kako pameten in enkraten je (7. čustva drugih ga seveda v imenu teorije ne zanimajo). Seveda pa se že kar sami po sebi izpolnita tudi 7. in 8. točka. Recimo tole: “Po moje ga je mučila edino občasna depresija – reden spremljevalec velikih narcisov, ki bi jim v Sloveniji lahko rekli samoljubci. Tega, da mu je verjetno primanjkovalo sočutja do drugih, ne moremo šteti za patologijo.” - iz tega res kar veje ošabnost (9): možakar najbrž Humarja sploh nikoli ni srečal, niti ga ni videl od blizu in vendar ga ni prav nič sram dajati o njem take ugotovitve (podobno kot je naredil že na svojem blogu, ko je ugotavljal marsikaj). Našega teoretskega psihoanalitika tako ni nič sram podajati vudu diagnoz na daljavo o nekom, ki ga najbrž niti srečal ni (Freud je vse svoje paciente, o katerih je pisal, preimenoval: in Freud najbrž nikoli ne bi v intervjuju rekel, da se mu zdi, da je Roman Vodeb “najbrž patološki” hijenski narcis).

Je pa res, da s tem delam veliko krivico hijenam – hijene so, kar so po svoji naravi in tudi opravljajo svojo funkcijo. Razne mrhovinarske podvrste z narcisističnimi motnjami sodijo bolj med tiste posamezne nesrečne osebke hijen, ki so se v tropu znašle na repu hierarhije tropa in pač so kar so: kvazi-hoteli-bi-biti-teoretski-jebači-psihoanalitičarji.

10 odzivov na “Hijenski narcizem”