Vnetljivi paradni konji
V Gorenju, ki menda sodi med slovenske paradne konje, se je vnelo. Nihče ne ve točno zakaj, dejstvo pa je, da je prišlo do spontanega samovžiga produkcijskih sredstvi, ki se jim drugače reče tudi delavke in delavci, proletarci in proletarke, danes pa največkrat kar delojemalci. Vse skupaj niti ne bi bilo omembe vredno, če ne bi šlo ravno za “paradnega konja” in če ne bi bil ta samovžig popolnoma spontan in popolnoma nepričakovan.
Paradni konji imajo pri nas očitno nek čisto svoj pomen. Vse bolj očitno postaja, da so to nekakšni objekti občudovanja, s katerimi naj bi se postavljali, ki so po svoji zunanjosti lepi, podrobnejši pogled pa kaže, da so to predvsem bolne živali, ki čakajo na svojo smrt. Prav osupljiva je primerjava med paradnim Gorenjem in ne več tako paradno Muro: oba sta paradna, oba velika, družijo pa ju predvsem mizerne plače, nesposobni “gospodarstveniki” z očitnimi političnimi zvezami in sindikalisti, ki so “pozabili” na to, v imenu koga govorijo in koga morajo zastopati.
Gorenje gori. Znamenje ima pomen: ko nam vsi razlagajo, kako je konec krize, kako so bili protikrizni gasilski ukrepi dobri in da je požar krize pogašen, se izkaže, da se dobrih deset tisoč ljudi, za katere so pravzaprav te ukrepe sprejeli, s tem sploh ne strinja. Pravijo, da morajo ravno zaradi teh ukrepov delati več za manj denarja. Resnica je torej očitno nasprotna od prikazovanega: vse te ukrepe so predlagali tako imenovani “gospodarstveniki”, z njimi pa so dosegli to, da so lahko ljudje delali dlje časa in več za manj denarja, poleg tega pa so nekoliko pobrali še od ostalih, ki so morda bili prepošteni, da bi se šli takšne igre. Predsednik republike se celo začudi nad tem, kako to, da se ljudje nekaj pritožujejo in protestirajo, če pa je lahko opazoval prekrasen dialog. Najbrž je spregledal, da je v tej igri nastopal nek lik, ki doslej sploh še ni spregovoril in pravzaprav sploh ne bi smel spregovoriti.
Nad “zapletom” pa niti ni bil tako začuden SDS-ovski šef nadzornikov zavoženi Zagožen, ki je za Finance takole analiziral celotno zadevo:
Videti je, da je stavka res spontana. V ozadju so bile večinoma ženske, ki imajo veliko posojil za cunje in podobne stvari.
Jože Zagožen je ugleden član gospodarsko najbolj sposobne stranke SDS, ki se (razen enkrat) ni nikoli sestajal z osumljenimi ljudmi iz Patrije in nima nikakršne zveze z nekim zavoženim projektom, ki je Gorenje stal več, kot bo od njega dobilo. Najbrž pa prav tako nima ničesar skupnega s precejšno zadolženostjo Gorenja samega (skupina Gorenje ima okoli pol milijarde € dolgov, od tega 300 milijonov kratkoročnih), pri svojem nadzorovanju poslovanja pa je tako uspešen, da je Gorenje letos menda pridelalo samo nekih 18 milijonov € izgube. Za stavko je torej krivih par babnic, ki jim plača v Gorenju ni zadoščala, da bi se spodobno oblekle in so jemale preveč pufov – najbrž so hotele biti vsaj paradno oblečene, če že niso paradno plačane.
Vse skupaj postaja simptomatsko: “politiki” vseh barv in usmeritev tiščijo glave v pesek, “gospodarstveniki” se izgovarjajo na “izračune” in “konkurenčnost”, kupljeni in spolitizirani “sindikalisti” pa igrajo vlogo nekakšne retoričarske protipožarne zaščite. Gorenje je tukaj lahko prvo znamenje, pravzaprav opozorilno znamenje za našo kleptokratsko elito, ki jo predstavljajo vsi naši politiki in večina tako imenovanih gospodarstvenikov, da ljudje večinoma le nismo tako neumni, za kakršne nas imajo. Tako kot pravi pesnik: lahko nateguješ nekaj ljudi nekaj časa, ne moreš pa netegovati vseh ljudi ves čas.
Pod črto:
Ko sem prebral še naslednji odličen globalni pregled celotne bele scene v članku Kako dela in koliko svoje delavce plačuje konkurenca Gorenja, ki večinoma govori o odpuščanju in Poljakih, ki so za 100 € cenejši, me je presunilo, da ima na nek način Mura morda celo več “paradne” prihodnosti. Je že tako, da moramo obleke menjati in nabavljati na vsakih nekaj mesecev, razne aparate pa lahko uporabljamo desetletja ali pa celo popolnoma spodobno shajamo tudi brez njih. In tudi konji vse bolj izginjajo s parad. Nazadnje sem bil zadnjič na naši paradi ob 120 letnici našega prostovoljnega gasilskega društva priča stampedu, ki sta ga uprizorila dva tozadevna konjska kandidata. Zadeva se je končala s poškodovano nogo paradnega furmana in polomljenim vozom. Parada pa je uspela.
Posledica vsega tega pa bo pod črto, da bo Gorenje zmanjšalo proizvodnjo v Velenju in par sto (menda nehvaležnih) delavcev vrglo na cesto in povečalo proizvodnjo v Srbiji, kjer so pač trenutno še malo bolj upogljivi. Glede na izjave o pufih, si težko predstavljam kakšno drugačno reakcijo. Cenovni pritiski na trgu dejansko obstajajo, za prehod v višji cenovni razred ni dovolj posut hladilnika s kristali, zdi se mi, da cenovnih pritiskov Gorenje ne more skompenzirati z dvigom produktivnosti, morda zaradi tehnologije proizvodnje, morda zaradi organizacije in omejitev s strani poslovodstva. Delno seveda tudi, ker se poslovodstvo precej ukvarja z lastninjenjem.
Meni so recimo pred časom šli malo lasje v luft, ko so mi slučajno prišli pod prste (pomagal sem pri neki seminarski) dokumenti iz Gorenja o nekih izboljšavah v sistemu kakovosti. Pa je namesto tega v oči bodla organizacijska nekompetentnost, nemogoča centralizacija pristojnosti in s tem povezano razslojevanje, kot posledica plačne in pa kadrovske politike, ki je rezultiralo v pričakovanju, da bo kakovost izboljšalo tam 5 ali morda celo 6 ljudi, ki bodo na podlagi tega tudi nagrajeni z verjetno ne ravno nizkim bonusom. Kar seveda ne deluje po nobeni teoriji (tovrstno nagrajevanje najprej zniža inovativnost in produktivnost nagrajevanih, izključenost in neidentificiranje s kakovostjo in rezultati dela, pa je tako smrt za kakovost, kot zelo dobro vedo japonci, ki v sistem kakovosti vključijo tudi prav vsako čistilko), se pa zato toliko bolj trmasto uporablja v praksi v zahodnem svetu, saj opravičuje povečevanje razlik v plačah v korist tistih ki o tem odločajo, kar je opazen dolgoleten trend.
Mura pa je samo za servisiranje slovenskega in morda še kakšnega sosednjega trga, na katerem ima znano blagovno znamko in prodajno mrežo, tako na uč ene 10-20x prevelika. Takšen obseg proizvodnje in prodaje bi zmogla tudi s tam 200 ali celo manj zaposlenimi.
Servisiranje, se mi zdi, je kar pravi izraz za paradne konje…