zirosi

Nekdanji litvanski, latvijski, estonski, poljski, slovaški, češki, bolgarski in romunski politiki in “intelektualci” so napisali odprto ljubezensko pismo Obami, ki je še najbolj podobno pismu razočaranega zaljubljenca oziroma jokajoče nategnjene katoličanke, ki je ugotovila, da možu poroka ni zadostni razlog za to, da ne bi poflodral še katere druge. S tem pismom smo morda končno dobili nekakšen dokaz, da morda Slovenci, le nismo taki hlapci oziroma kurbe najnižjega razreda, ki bi jih politikantski zvodniki brezplačno ponujali prvemu, ki spregovori angleško (ali pa je morda Rupel nedosegljiv na dopustu in mu ni uspelo podpisati tega podrepniškega pisma).

Pismo ima nekako tri poudarke: užaljenost, ker se Obama premalo ukvarja s temi državami, strah pred Rusijo in ponujanje brezpogojne podpore pri ženitvi med EU in Ameriko (pri čemer se ve, kdo bi nosil hlače…), predvsem pa pri nadaljnjem zagotavljanju ameriškega vplivanja na EU. Nekaj mojih naberkov iz tega pisma si lahko preberete tule:

Ker smo imeli koristi od vaše podpore pri liberalni demokraciji in liberalnih vrednotah v preteklosti, smo bili med vašimi najmočnejšimi podporniki, kadar je prišlo do promoviranja demokracije in človekovih pravic po svetu…

Vendar pa dvajset let po koncu hladne vojne vidimo, da centralno in vzhodno evropske države niso več v srcu ameriške zunanje politike. Medtem, ko nova obamina administracija določa svoje zunanjepolitične prioritete, je naša regija del sveta, za katerega je Američane v veliki meri nehalo skrbeti. To stališče je prenagljeno…

Hkrati pa se začenjajo na zunanje političnem obzorju nabirati temni oblaki…Kljub tem prizadevanjem in znatnemu prispevki novih članic se danes NATO zdi šibkejši kot tedaj, ko smo se pridružili. V mnogih naših državah se ga dojema kot manj in manj relevantnega – in mi to čutimo… (večina jih je popušila na volitvah)

Prav tako pa moramo priznati, da sta ameriška popularnost in ugled padla v mnogih naših državah…Ankete so pokazale, da naša regija ni bila imuna na val kriticizma in anti-amerikanizma, ki je zajel Evropo v zadnjih letih in je pripeljal do propada simpatije in podpore Združenim državam Amerike v Buševih letih. Nekateri voditelji v tej regiji so plačali politično ceno za svojo podporo nepopularne vojne v Iraku. V prihodnosti bi lahko bili previdnejši pri privzemanju političnih tveganj za podporo Združenim državam Amerike…

V več pogledih je EU postala glavni faktor in institucija v naših življenjih. Mnogim ljudem se danes zdi (EU) bolj relevantna in pomembna kot pa povezava z Združenimi državami. Do neke mere je to logična posledica integracije Centralne in Vzhodne Evrope v EU. Naši voditelji in uradniki porabijo veliko več časa na srečanjih v EU kot pa pri posvetovanjih z Washingtonom, kjer se pogosto borijo za privabljanje pozornosti ali da bi bili slišani…(a što se dereš derište malo)

In potem je tu še problem, kako ravnati z Rusijo. Na globalnem nivoju, je Rusija v večini pogledov postala sila status-quo… (nam pa se ne pusti jebati)

Mnogi v tej regiji se upanjem obračamo na obamino administracijo, da bo ponovno vzpostavila atlantska razmerja kot moralni kompas tako za domače kot tudi za zunanjepolitične politike… (go west – morala divjega zahoda; zmaga kavboj z belim klobukom in boljšim revorverjem)

Razumemo težke zahteve od vaše administracije na zunanjo politiko ZDA. Naš namen ni, da bi podaljševali spisek problemov, s katerimi se soočate. Rajši hočemo pomagati s tem, da bi bili močni atlanticistični* zavezniki pri ZDA-Evropskem partnerstvu, ki je močna sila dobrega naokrog po Svetu…

Zato predlagamo naslednje korake:

• Prvič, prepričani smo, da Amerika potrebuje Evropo in da Evropa potrebuje Združene države vsaj toliko danes kot v preteklosti. Združene države bi morale ponovno potrditi svoj poklic (vocation božji poziv) kot evropska sila in jasno pokazati, da namerava ostati v celoti zaposlena na tem kontinentu, tudi ko se sooča s pretečimi izzivi v Afganistanu in Pakistanu, širšem Bližnjim vzhodu in Aziji. Na naši strani moramo delati doma v naših državah in v Evropi na splošno, da bi prepričali naše voditelje in družbe, da privzamejo bolj globalno perspektivo in so pripravljene, da si naložijo več odgovornosti pri partnerstvu z Združenimi državami.
• Drugič, potrebujemo ponovno oživljanje (renesanso) NATO pakta kot najpomembnejše varnostne povezave med Združenimi državami in Evropo. To je edina kredibilna varnostna garancija trde moči, kar jih imamo. Prav tako bi morali znova premisliti delovanje sveta NATO-Rusija in se vrniti k praksi, kjer imajo NATO države usklajena stališča. (več načel, več nepopustljivosti…)
• Tretjič – ameriški raketni ščit… (jebali bi oni  Ruse – če bi jih Američani lahko držali ali vsaj zvezali)
• Četrtič, vemo, da NATO sam ni dovolj… NATO in EU moramo pripeljati bliže skupaj ter ju pripraviti, da bi delovala v tandemu. Potrebujemo skupne NATO in EU strategije, ne samo proti Rusiji, temveč v vrsti novih strateških izzivov.
• Petič, energija je varnost. (nič drugega kot lizanje ameriškega anusa in poskus skupinskega analnega posilstva Rusije)
• Šestič, ne smemo zanemarjati človeškega faktorja. Tudi naše naslednje generacije se morajo seznaniti. (vizumski režim…) Nedoumljivo je, da kritiki, kot je francoski antiglobalist Jose Bove, ne potrebuje vize za Združene države, nekdanji aktivist Solidarnosti, Nobelov nagrajenec Lech Walesa pa jo potrebuje…

Prvo, kar mi je nekako padlo v oči, je sama razdelitev, oziroma to, kako si dotični transatlancisti predstavljajo Evropo in EU samo znotraj nekega predvsem vojaškega pakta in kako daleč so pripravljeni same sebe (skupaj z vsemi ostalimi) ponujati kot nosilce ameriškega vpliva na EU ter s kakšno absolutno nekritičnostjo sprejemajo vse, kar Američani počnejo – za trenutno stanje so krivi tisti, ki si drznejo kritizirati ameriško politiko ter početja in seveda Rusi.

Preseneča tudi nekakšna presenečenost nad tem, kako se ljudem zdi EU pomembnejša od ZDA – kar je milo rečeno neumno, saj je EU vsaj formalno nekakšna nad-država evropskih držav, ki so postale članice, zato bi bilo čudno kvečjemu, če bi bilo obratno.

Zaskrbljujoča pa je neomajna vera v vse, kar je (zunanje) ameriškega in nezmožnost dejanske analize trenutnega stanja (razen jokanja nad tem, da so nekateri izmed podpisanih zaradi svoje neomajne podpore politiki ZDA celo izgubili oblast) – najbrž, ker bi morali priznati, da je večino trenutnih svetovnih problemov povzročila ameriška politika (tako gospodarska in vojaška kot ideološka), od katere se Obama sploh ni distanciral, temveč jo v veliki meri izvaja še naprej; kar se najlepše izkaže v »zaskrbljenosti« nad tem, kar se je dogajalo med Rusi, Osetijci in Gruzijci ter popolni slepoti pri tem, kar je počel NATO (na primer v Iraku ali v Srbiji). Pri vsem tem pa naj bi NATO bil kar gonilna sila dobrega za cel svet…

Ne bi hotel izpasti kot nekakšen anti-amerikanist, saj se mi zdi, da se imajo Američani v Ameriki precej dobro (bolje kot Rusi v Rusiji) in vsekakor bi dal prednost Ameriki, vseeno pa se mi zdi naša možnost zaenkrat še najboljša (od ameriških idej bi sprejel predvsem svobodo do prostega nošenja orožja, ki ni utemeljena na obrambi pred lopovi (zato naj bi bili policaji) ali sovražniki (zato naj bi bila vojska), ampak zato, da se človek lahko brani pred oblastjo in grabežljivimi politiki); Evropejci bi se morali zavzemati zato, da smo Evropejci in imamo svoja EU stališča, pradvsem pa drugačna stališča od teh, ki so privedla do te takšnega stanja. V tem oziru je to, kar Američani počnejo celemu svetu, navadna svinjarija – veliko večja svinjarija, kot to, kar počnejo Rusi. Zato se mi zdi takšna podpora, kot jo izkazujejo zgornji transatlanticisti**, ameriški zunaji politiki vsaj moralno sporna, vsekakor pa skrajno neumna.

*atlanticizem – ideologija prezpogojne nereflektirane podpore zunanji politiki ZDA (na ta termin doslej niti nisem bil pretirano pozoren, vendar pa se mi zdi, da ta definicija za zgornje pisanje povsem zadostuje);

**transatlanticizem – politična religija; vera v to, da brez pokornega “povezovanja” z ZDA ni več prihodnosti; prišel bo sodni dan, skupaj z njim pa Rusi…

5 odzivov na “Ljubezensko pismo transatlanticističnih ritoliznikov”