Če lahko rečemo, da so razni bolj faktografski učbeniki in zgodovine filozofija problematični in površni, lahko za razne Zofijine svetove in svinjke z Aristotlom rečemo, da so bulšit.

Je pa zanimivo, da zadnje čase najdevam cel kup raznih komentatorjev vseh orientacij, ki hočejo malo pomoralizirati okrog resnice in se večinoma kavsnejo kar same sebe – v tej igri so desnosučni absolutni zmagovalci, ampak jebiga, če pa imajo papeža na svoji strani.

Da pa se ni pozanimal niti o spolu spoštovanega filozofa, je sramota deluxe. Očitno lahko v časopisje piše že vsak. (Če si sam kdaj privoščim butasto napako, je eno, če pa si jo pisun v branem časopisu, je to nesprejemljivo.

Mi gre na kurac, če se nekdo loti ljudi okrog sebe razglašati za neumne, hkrati pa je pri tem sam absolutno nedosleden, površen in skrajno nepošteno zavajajoč.

Najmanj, kar lahko rečem temu, je bulšit… Kar se mene tiče, se je dokončno izkazal za intelektualnega pritlikavčka – čeprav sem ga dolgo imel na sumu, da je patetični bleferček.

Sicer pa se mi njegovo razmišljanje v Sobotni prilogi ne zdi napačno. No, napisal je to, kar po večini že vsi vemo, da je Slovenija prava jama laži, korupcije, sebičnosti itd., pa tudi, da je prebivalstvo apatično in ne revolucionarno. Citiram: ‘V drugih državah gredo na ulice, pri nas pa odpuščene delavke delajo samomore, če ne morejo več preživljati otrok.’