zirosi

Hilary Putnam ni ameriška filozofinja, ki naj bi se podpisovala pod koherenčno teorijo resnice, ki jo Boris Jež v današnji Sobotni prilogi povzema takole: “neko prepričanje drži, če in samo če je del celotnega sistema, ki je »dosleden in harmoničen«, prepričan o tem”…

Pohvale vredno je, da se je Jež lotil tudi filozofije in prebiranja knjige, ki sta jo napisala “neustavljiva gentlemana s Harvarda Tom Cathcart in Dan Klein (Aristotel in svinjka se gresta politiko, založba Vale Novak)”, vendar pa bi vseeno lahko vsaj nekoliko poguglal… Najprej bi lahko bi vključil vsaj nekoliko analitično-raziskovalnega duha (www.google.com), predem bi (najbrž na podlagi poljudne bulšit filozofije za idiote) natrosil svoje butaste zaključke (Vojna ali mir, Sobotna priloga, Delo, 18. 7. 2009):

Če smo že napisali, da je neumnost največji naravni vir Slovencev, ki nimamo ne diamantov ne nafte, moramo zdaj dodati, da je tudi lažnivost (kamor v širšem sklopu sodijo tudi korupcija, ponarejanje, klientelizem, sprenevedanje, podkupljivost) veliko bogastvo; brez lažnivosti, pardon, koherentne teorije resnice Hilary Putnam ne bi bilo sedanje druge revolucije, ne bi bilo »prestrukturiranja« gospodarstva z umetno izzvanimi stečaji in razmontiranja pravne države in demokracije.

Hilary Putnam (rojen 31. 7. 1926) je ameriški analitični filozof, ki je ena od centralnih osebnosti ameriške analitične filozofije, deluje pa predvsem na polju filozofije duha, filozofije jezika in filozofije znanosti.

In če je neumnost res največji naravni vir Slovencev, lahko rečem, da je Boris Jež slovenski odprti kop neumnosti.

Pod črto:

Koherenčna teorija resnice ima nekaj različic, ki se razlikujejo v dveh poglavitnih vidikih. Različne oblike teorij dajejo različne razlage koherenčne relacije. Različne verzije teorije pa dajejo tudi različne razlage niza (ali množic in nizov) propozicij s katerimi se resnične propozicije skladajo (koherirajo). Takemu nizu se reče tudi specificiran niz, koherentiki pa o njem govorijo tudi kot o sistemu prepričanj.

Po mnenju nekaterih zgodnjih verzij koherenčne teorije, je koherenčna relacija preprosto konsistentnost (složnost, trdnost). S tega stališča reči, da propozicija koherira z specificiranim nizom propozicij, pomeni, da je propozicija konsistentna z nizom. Ta razlaga koherence pa je pogosto nezadovoljiva; za primer vzemimo dve propoziciji, ki ne pripadata specificiranemu nizu: ti propoziciji bi lahko bili obe konsistentni s specificiranim nizom, vendar pa bi hkrati bili nekonsistentni druga z drugo. Če je koherenca konsistenca, potem bi morali koherenčnostni teoretiki trditi, da sta obe propoziciji resnični, kar pa je nemogoče.
Bolj verodostojna verzija koherenčne teorije pravi, da je koherenčna relacija neka oblika sledenja, pri čemer pa je sledenje razumljeno predvsem kot striktno logično sledenje v nekoliko ohlapnejšem smislu. Po tej različici, propozicija koherira z nizom propozicij, če in samo, če sledi iz členov niza.

Zagovorniki koherenčnih teorij resnice se na splošno strinjajo, da se specificiran niz sestoji iz propozicij, za katere obstaja prepričanje, oziroma se vztraja, da so resnične. Razlikujejo pa se pri vprašanjih, kdo je prepričan v propozicije in kdaj. V najbolj skrajnem primeru lahko koherentiki vztrajajo celo, da je specificiran niz največji konsistentni niz propozicij, v katere so trenutno prepričani vsi ljudje.
Glede na preprosto pozicijo, se specificiran niz sestoji iz tistih propozicij, v katere bomo prepričani (v katere se bo verjelo), ko bodo ljudje kot mi (s končnimi kognitivnimi zmožnostmi) dosegli neko mejo raziskave. Takšno koherenčno teorijo zagovarja Putnam (Hilary Putnam: Reason, Truth and History, Cambridge University Press, Cambridge, 1981) . Pri drugem ekstremu pa lahko koherentiki vztrajajo, da specificiran niz vsebuje propozicije, katerim bi imelo za resnične vsevedno bitje. Zdi se, da so nekateri idealisti sprejeli to razlago specificiranega niza. Če je specificiran niz tisti, kateremu se dejansko verjame, ali celo niz, kateremu bi verjeli ljudje, kot smo mi na neki meji (limitu) raziskave, koherentizem vključuje zavrnitev realizma o resnici. Realizem o resnici vključuje sprejemanje načela bivalence (po katerem je vsaka propozicija ali resnična, ali pa napačna) in načela transcendence (ki pravi, da je propozicija lahko resnična pa čeprav ne more biti spoznana kot resnična).
Koherentiki, ki ne verjamejo, da je specificiran niz, niz propozicij, katerim verjame vsevedno bitje pa so zavezani k zavračanju načela bivalence, saj ne more veljati za vsako propozicijo, da ali ona ali pa nasprotna propozicija koherira s specificiranim nizom. Zavračajo pa tudi načelo transcendence, saj za propozicijo lahko vemo, da koherira z nizom, če propozicija koherira z nizom prepričanj.

5 odzivov na “Hilary Putnam je filozof (Boris Jež pa bedak)”