Nesmiselne nagrade
Že kar nekaj časa pri nas poteka razpravljanje o raznoraznih nagrajencih, o njihovih zaslugah, predvsem pa o nagradah in njihovi višini. Zadeva je vsekakor zelo občutljiva – še posebej kadar se denar za takšne nagrade jemlje davkoplačevalcem ali pa kar tistim, ki imajo malo ali pa skoraj nič.
Že kar zloglasna je Kramarjeva nagrada, za njegovo uspešno (ne)vodenje Ljubljanske banke. Možakar si je dal nagrado za uspešnost zapisati kar v pogodbo, dobil pa jo je po zelo čudnih merilih, saj se je v času njegovega vodenja dogajalo marsikaj takega, kar je bolj podobno kriminalu, kot pa dobro opravljenemu delu, predvsem pa še vedno ni jasno ali so bili rezultati njegovega dela res tako dobri, da si poleg plače zasluži še nagrado, ki na oko znese dobrih 500 dodatnih evrov za prav vsak dan njegovega službovanja v NLB, na brutalnih 16 000 evrov mesečne plače.
Nagrajujejo se (sami!) tudi pogrebci raznih propadlih podjetij, ki nosijo nekoliko bolj zveneče ime “stečajni upravitelji”. Njihovo delo je, da razdelijo vse, kar je od propadle firme ostalo (po načelu: čim manj brezposelnim delavcem, nekaj upnikom, čim več pa sebi), in si določijo višino svoje nagrade, ki jim jo nato naši sodniki po navodilih prejšnjega krivosodnega ministra kar po defoltu tudi dosodijo. Zadnje čase je to dodeljevanje že tako čudno, da je povsem na mestu tudi vprašanje, kakšen odstotek od teh nagrad, ki so menda navzgor omejene šele v zadnjem času, dobijo tudi sodniki.
In nagrede dobivajo tudi policaji, ki opravijo svoje delo in pri tem tudi rešijo svojo rit.
Zgoraj našteti primeri imajo neke skupne lastnosti: nagrajenci opravljajo svoje delo in so za to tudi plačani – in nihče od njih ni plačan za to, da svojega dela ne bi opravljal ali pa bi ga opravljal slabo, zato načeloma sploh ni nobene potrebe po dodatnem denarnem nagrajevanju – največje plačilo za dobro opravljeno delo pa je že dobro opravljeno delo samo.
Situacije in nagrajenci se tudi nekoliko razlikujejo – policist si zagotovo zasluži simbolno nagrado v obliki kakšne medalje za hrabrost (ali celo napredovanja), denarna (simbolična) nagrada pa ga na simbolni ravni pravzaprav degradira, saj je že plačan, poleg tega pa daje tudi ceno temu, kar je rešil (njegovo življenje in življenja rešenih so tako vradna nekih ušivih 500€, ki jih je Kramar dobil za nagrado vsak dan ne glede na to, če se je sploh prikazal v pisarni – zato, ker je bil šef).
Tudi takoimenovani “stečajni upravitelji” si najbrž zaslužijo plačilo za svoje delo. Plačilo, ne pa nagrade – konec koncev se sliši čudno, da se nagrajujejo ljudje zato, ker so razdelili tisto, kar je ostalo po propadu podjetij, kjer zagotovo niso vsi tako zadovoljni – če bi bili, potem za njihovo nagrajevanje ne bi potrebovali sodnikov, temveč bi jih nagradili kar tisti, ki jih stečaj zadeva.
Poglavje zase pa so razne nagrade državnim meneđerjem – še posebej, če ni popolnoma jasno, ali je uspeh njihovega vodenja zares tak, kot ga prikazujejo in še posebej, če gre za državno podjetje, ki je obstalo samo zaradi tega, ker se je nekoč dobilo pomoč za svoje preživetje direktno iz davkoplačevalskih žepov (pomoč, na kakršno računa tudi danes), in je preveliko, da bi mu lahko šlo zares slabo. Če pa bi mu šlo slabo – kje je zapisana kakšna kazen?
Jasno je tudi sporočilo in nauk celotne zgodbe o nagradah in njihovem smislu: če pri svojem delu tvegaš svoje življenje (in življenja drugih), si v denarnem smislu pravi idiot, pri svojem delu se najbolj splača tvegati državni denar ali pa vsaj deliti denar in lastnino nekoga tretjega. Pretepanje s tujim kurcem po koprivah pa tako ni več samo najlažje opravilo, temveč je postalo tudi najbolje nagrajeno.
Slovenija postaja totalni fak!! Beda, norišnica, beznica zrela za razstreliti! Žal!!
Preveč različnih stvari si nametal na kup.
Policija spada v državno upravo in tam je poleg togega plačnega sistema zakonsko predpisan sistem nagrad. Dotični policist je za svoje dejanje ta mesec pač dobil najvišjo nagrado, ki jo ta sistem dovoljuje. Drugi policisti, ki so ta mesec izkazali nadpovprečno uspešnost, so prejeli nagrade v višini cca. 40 evrov. Večina jih poleg plače ni prejela nič. To je sistem motivacije v državni upravi, kot ga poznajo povsod in tu ne vidim nič spornega. Tak sistem poznajo tudi v zasebnem sektorju.
NLB je zasebna banka, katere delni lastnik je država. Kot taka ni vezana na plačni sistem v državni upravi, zaposlitvene pogodbe z uslužbenci so individualne, ravno tako nagrade. Kramarjeva nagrada ni bila izplačana iz davkoplačevalskega denarja.
Stečajni upravitelj pa je oseba, ki je opravila izpit in pridobila dovoljenje, torej zasebnik, ki ga za vsak konkreten stečaj postavi sodišče. Kot tak je glede stroškov in nagrade vezan na sprejete tarife, poplača pa se iz stečajne mase. Torej tudi tu ne gre za davkoplačevalski denar.
Strinjam se, da je marsikatera nagrada močno pretirana, je pa tudi fajn, da imaš pred splošnim kritiziranjem razčiščene vsaj osnovne pojme.
@Pris
Skupna točka so nagrade, ki se v vseh teh primerih dodelujejo po načelu, pomembno je sodelovati – dobi jih vsak , kdor je zraven, samo da daje videz, da opravlja nekakšno delo – v vseh mojih primerih so pač padle nagrade, ki bolj ali manj spadajo v popis dela (v kolikor med delo policistov ne sodi tudi poziranje poleg najzaslužnejših politikov – načeloma tisto sploh ni bila nagrada temveč avtorski honorar za poziranje pred kamerami s Kresačico in Boratom).
NLB je zasebna državna banka, ki obstaja predvsem zato, ker je država nekoč zadolžila davkoplačevalce in jo postavila na noge. Glede nato, da je država lastnik NLB, bi najbrž vsaj del tega denarja, ki ga je dobil Kramar mogoče prišlo v vedno prazno državno blagajno…
Tudi pogrebci propadlih firm so postavljeni s strani sodišča – torej so državni uslužbenci, ki opravljajo neko delo. In jebiga za to, bi bile tarife popolnoma dovolj ne pa nekakšne neomejene nagrade. In posredno seveda spet pade marsikaj tudi na državo in davkoplačevalske stroške…
Okej, glede sprejema za policista vidim, da nimaš pojma in si obremenjen z nekim sovraštvom do trenutne garniture. Tudi prav. Ampak dejstvo je, da bi tak sprejem za hrabre policiste, še posebno za tistega, ki je zaradi svoje prisebnosti preprečil detonacijo bombe, organizirala vsaka oblast, prav tako pa bi prejel (za moje pojme skromno) nagrado, ki jo predpisuje sistem. Nagrado je namreč prejel za izjemne dosežke pri svojem delu, ne pa za paradiranje ob politikih. Razen če misliš, da je detonacija bombe v rokah napadalca nekaj vsakdanjega.
Glede Kramarjeve nagrade se strinjam, da je previsoka. Bedno pa mi je, da nihče ne omenja, da je imela NLB v času njegovega vodstva za cca. 350 milijonov evrov čistega dobička, torej je njegova bruto nagrada znašala eno tristopetdesetino tega zneska. Kam je šlo pa tristodevetinštirideset tristopetdesetin? Verjetno velik del tudi v proračun. Če bi banka v tem času imela izgubo, Kramar ne bi bil upravičen do ničesar, prav tako pa tudi proračun ne bi imel prihodkov iz tega naslova. Mislim tudi, da se podcenjuje delo managerja največje slovenske banke. Managerji so po moje upravičeni do dela dobička, tako je povsod v razvitem svetu. Fino je, da bi vsi tisti, ki udrihate po tej nagradi, navedli tudi to, kar sem napisal, če ne drugega zaradi objektivnosti. Pa da ne bo pomote, še vedno trdim, da je nagrada bila previsoka.
Glede stečajnih upraviteljev se pa vidi, da nimaš pojma niti kaj je njihova funkcija, niti kdo jih plačuje. Niso državni uslužbenci in ne plačuje jih sodišče.
@Pris
Policaj je dobil nagrado tudi zato, ker si je rešil rit… Ali si jo je rešil pogumno ali strahopetno je stvar vrednostne sodbe.
Načeloma nimam nič proti takšnim nagradam, če jih izplačujejo firme, ki niso v državni lasti – nikoli ne bomo izvedeli, koliko od tega dobička je res tako čistega. In če bi vse zajebal, najbrž ne bi dobil niti približno primerljive kazni.
Stečajni upravitelji se najbrž izplačajo iz tega, kar je ostalo, tako ali drugače pa je vsaj posredno v tem, kar se deli, vedno udeležena tudi država. Poleg tega pa je pri njih nekako čudno, da si svojo nagrado določajo kar sami – kar jim potem požegnajo še koligi sodniki. Res ne poznam sistema, po katerem se to dogaja, vseeno pa niso nek zgled uspešnosti, če delavci še vedno niso dobili svojega (konec koncev se najbrž sodbe in nagrade izrekajo v imenu tega istega ljudstva, ki na koncu ne dobi tega, kar je pošteno zaslužilo). In če jih postavi sodišče, delajo za sodišče: po moji logiki delaš za tistega, ki ti delo naroči.
“In če jih postavi sodišče, delajo za sodišče: po moji logiki delaš za tistega, ki ti delo naroči.”
Napačna logika.
Stečajni upravitelj se postavi zato, da v skladu s pravili popiše stečajno maso (vse premoženje stečajnega dolžnika) in zbere terjatve upnikov. Nato poskrbi, da se upniki v določenem odstotku poplačajo iz vrednosti stečajne mase. Jasno pa je, da upniki, tudi npr. delavci, še zdaleč ne bodo dobili povrnjenega celotnega dolga. Če bi bila stečajna masa tako velika, potem podjetje najbrž sploh ne bi šlo v stečaj.
Primer: vrednost premoženja podjetja v stečaju je 100 evrov, vrednost terjatev upnikov pa je 1000 evrov. Upniki bodo torej poplačani 10-odstotno. Ponavadi gre za relativno nizke odstotke, tam nekje med 3% in 5%. Za to ni ne kriv ne odgovoren stečajni upravitelj. Postavljen je zato, da pri stečaju ne pride do “teksasa”, da bi bil npr. en upnik poplačan v celoti, drugi pa v ničemer.
@Pris
Za mene je absurd to, da nekdo dobiva za svoje delo nekakšne nagrade, čeprav je plačan za delo – še posebej, če gre za nekakšno razdeljevanje, kjer zagotovo nikoli ne morejo biti vsi zadovoljni.
Zdi se, da je v naši državi ideal biti tak stečajni upravitelj, da pobašeš celotno stečajno maso, ostali upniki pa pač dobijo vsi absolutno isto = 0.
“Za mene je absurd to, da nekdo dobiva za svoje delo nekakšne nagrade, čeprav je plačan za delo …”
“Nagrada” v primeru stečajnih upraviteljev pomeni plačilo za njihovo delo. Nimajo plače in dodatne nagrade, temveč se plačilo za njihove storitve imenuje “nagrada”. Podobno tudi odvetniki za svoje delo od strank dobivajo plačilo v obliki “nagrade”. Zato sem že v prvem komentarju napisal, da si na kup nametal preveč različnih zadev.
Višina nagrade (=plačila) za stečajnega upravitelja je odvisna od velikosti stečajne mase (v odstotkih), tako da je situacija, kot si jo navedel, možna le pri izjemno nizkih stečajnih masah. Problem je bolj v tem, da je sedanja vlada ukinila zgornji maksimum višine nagrade, ki je bil prej fiksno določen na (se mi zdi) cca 87.000 evrov.
Semantika je kruta znanost.
Zadeva ni nič manj nesmiselna, če se naredi nekakšen enačaj. Pravzaprav je absurd še večji, če je nagrada odvisna samo od tega, katero pogrebščino bo upravitelj vodil. Gre za sprenevedanjem, ki da misliti, da najbrž res nič ne delajo, temveč predvsem kasirajo.
Zdi pa se mi, da vsaj teh zgornjih neomejevanj pa le ni kriva tale vlada, temveč prejšnja.
Hotel sem napisati “prejšnja vlada”, my bad.
Glede ostalega si pa zaradi nepoznavanja tematike spet nekaj zamešal in po svoje interpretiral, ampak se mi ne da prerekati. Misli si, kar si hočeš …
Pris
Smisel je zame predvsem stvar semantike