zirosi

V zadnjem času je na prizorišče prišla poroka v prenekaterih ozirih, vse skupaj pa je doseglo svoj vrhunec v poroki lepotice z zverjo. To ironično oznako za “poroko leta”  sem slišal pri Šimeku, ki je opozoril tudi na dodatno simbolno razsežnost, da se je ohcet dogajala v kekčevi deželi, to pa seveda kar samo kliče po primerjavi Janše s Kekcem, njegove neveste pa s slepo Mojco.

Vendar pa je poroka postala politična tema že kakšen teden prej, ko se nam sploh še ni sanjalo, katera bo glavna poroka leta. Gre za poroke, ki si jih želijo istospolni zaljubljenci, “pravilno usmerjeni” pa se z njihovimi zahtevami po izenačevanju takšnih pravic in dolžnosti ne strinjajo. Zadeva je nekako nelogično absurdna: istospolno usmerjeni hočejo pravico do tega, da bi imeli več dolžnosti, tisti, ki hočejo vsem po vrsti naprtiti čim več dolžnosti in odgovornosti pa naenkrat niso več za to, da bi jim jo oni drugi dobili. Še več pravijo celo, da bi s podelitvijo takih pravic lahko prišlo do sesutja civilizacije po ključu, da bi istospolne poroke sesule družino, ker pa je družina osnovna celica, to pomeni kar sesutje celotnega reda civilizacije, ki ima takšno osnovno celico.

Tu seveda ne gre spregledati Avguština in njegovega spisa Zakonski stan in poželenje, kjer vidi v zakonskem stanu predvsem tri stvari, ki jih je treba ljubiti: otrok, ki se mora ponovno roditi – krstiti; zvestoba – vendar ne takšna, ki celo neverne združuje v goreči navezanosti na meso; in zakrament, ki ga ne izniči niti ločitev niti prešuštvo. Kar pa se tiče telesnega poželenja, ga ne smemo pripisovati zakonskemu stanu, ampak ga je treba v njem dopustiti: to namreč ni dobro, ki bi izhajalo iz narave zakona, ampak zlo, ki mu sledi iz starega greha. Tako nekako pravi Avrelij Avguštin in približno tako po 1600 letih za njim ponavlja neka Ljudmila Novak – predsednica neke obskurne izvenparlamentarne stranke, ki se označuje s kratico NSi.

Seveda pa najbrž istospolno usmerjeni le niso tako ubrisani, da bi zahtevali cerkveno poroko (čeprav je poroka v smislu zakramenta prvenstveno cerkvena zadevščina (in po Avguštinovem mnenju lahko prava krščanska zvestoba premaga tudi jalovost v zakonu), je že od nekdaj predvsem gospodarsko-politična inštitucija in je potemtakem stvar statusa ne pa ljubezni), ampak najbrž civilno ali pa vsaj nekatoliško, o kateri je Kant povedal eno najizčrpnejših definicij in gre nekako tako, da je poroka pogodba o vzajemnem posedovanju spolnih organov. V tem smislu je zadeva seveda očitna – poroka ni več nekakšen neuničljiv večni zakrament, temveč predvsem pogodba, ki ureja določene plati življenja. V tem smislu bi seveda tudi istospolni in drugače usmerjeni lahko imeli pravico, da se poročajo. Tako kot imamo načeloma vsi pravico in svobodo do sklepanja pogodb, čeprav so nam lahko tudi v škodo.

Sem pa spada še en Avguštinov pomislek, ki je morda aktualen za današnje dni:

Večje število otrok je bilo za cerkvene očete ključnega pomena pri ustvarjanju in ohranjanju božjega ljudstva, v katerem je moral biti Kristus naznanjen. Te potrebe pa sedaj ni več, kajti gotovo je, da dandanes ljudstva, kakršnokoli je že njihovo telesno rojstvo, ponujajo veliko množico otrok, ki se bodo rodili duhovno. Sledeče besede: Je čas objemanja in čas, ko se vzdržiš objemanja, (Prd 3, 5) se torej očitno nanašajo na oni čas in na današnji čas: oni je bil namreč čas objemanja, ta pa je čas, ko se objemanja vzdržimo.

P.S.

Janezu in Urški seveda želim čim več sreče in otrok.

2 odzivov na “Poroke razne”