zirosi

Prejšnji teden smo lahko gledali in poslušali o najmanj dveh paradah ponosa, ki sta pravzaprav zasenčili vse ostalo. Vendar pa če pomislim, me vse skupaj še najbolj spominja na Monty Pitonovsko komedijo absurda.

Prvi tak organiziran sprevod z orožjem in opremo, ki se mu drugače reče tudi parada, se je zgodil že v sredo, vendar pa sta ga popolnoma zasenčila četrtkov in sobotni.

Kaj si misli o absursdnost zadnje parade je lepo povedala Svetlana Makarovič v intervjuju za vest.si. Množnični prikaz nekakšnih prepričanj in čustev je vedno čredna zadeva – degradacija posameznika na najmanjši skupni imenovalec črede (in s tem tudi degradacija tega, čemer se reče ponos).

Vendar pa obstaja še očitnejši absurd, ki ga lahko najdemo v sami besedni zvezi “parada ponosa”; še posebej, če pogledamo celotni kontekst zadnjih dveh parad. Če ponos natančneje opredelimo kot občutek velike etične in moralne vrednosti, nam je takoj jasna celotna absurdnost te situacije: upravičenje tiste parade s kapucami, baklami in palicami zagotovo lahko najdemo ravno v takšnem občutku etične in moralne vrednosti, na katerega se sklicuje tudi zadnja parada in tudi celotna nadaljnja akcija lahko najde upravičenje v tem istem občutku. In čeprav ta svoj občutek etične in moralne vrednosti, ki mu reče ponos, utemeljuje na pojmu drugačnosti (najbrž drugačnosti od večinske črede), ga vseeno manifestira tako, da se združuje v čredo.

Obe absurdni paradi pa imata tudi kratek stik v slovesnosti ob dnevu državnosti, ki je prav tako parada – konec koncev smo gledali častno četo, praporščake in  poslušali salve, na nebu pa so se prikazala tudi tri letala SV – vsekakor dovolj, da tudi temu rečemo parada.

Skratka vse skupaj je videti kot absurd: najprej parada uradnih nosilcev moči in monopolistov nasilja, potem nasilna parada etičnih in moralnih nadbitij, na koncu pa še ponosna parada črede “drugačnih”. Pri vsem tem pa se prva manifestacija imenuje proslava, druga homofobni napad, tretja pa parada.