zirosi

Včeraj smo bili priča novemu poskusu reševanja domoljubja – tega tako pogosto zlorabljenega čustva oziroma “vrednoste” in motiva za marsikaj. Predsedniku republike Danilu Türku je uspelo nabrati kar nekaj modrih glav, ki so poskušale tako ali drugače izpostavljati in pojasnjevati pomen domoljubja, hkrati pa ga reševati pred njegovim zlobnim enojajčnim dvojčkom nacionalizmom.

To je že tretja ponovitev, te dvojice, ki se mi je zgodila: najprej mi je prijatelj omenil, kako sta še z enim prijateljem ugotavljala, da sta ona dva domoljuba, jaz pa naj bi bil nacionalist; razlog je bil moja objava 91. resnic o Hrvatih (kar bi seveda bilo sprejemljivo, če bi bil avtor teh “resnic”). Nato sem bral v Mladini članek Mirta Komela, o »domoljubnem diskurzu«, ki nekatere vidike tega večplastnega problema sicer zajame, vendar pa zgreši bistvo.

Osnovni problem je res ta, da se domoljubje postavlja kot nekaj tako rekoč absolutno pozitivnega, nacionalizem pa kot nekaj absolutno negativnega, domoljubje se tako definira kot ljubezen oziroma pozitivna naravnanost do svoje domovine oziroma države, nacionalizem pa kot ideologija, ki zagovarja več vrednost določene nacije ali naroda. In tu je bistvo problema, ki ga naši strokovnjaki politologi in sociologi vse prevečkrat spregledajo, narod in nacija namreč nista isto (delitev je etimološko nekoliko vsiljena in le težko upravičljiva, vendar pa nam jo ti dve besedi skupaj z upoštevanjem rabe omogočata): nacija=narod+država, nacija je skupnost državljanov določene države (lep primer tega je naša prejšnja država, kjer smo bili po nacionalnosti vsi Jugoslovani, šlo pa se je celo tako daleč, da se je vsak lahko tudi narodnostno opredelil kot Jugoslovan). Temu sledi tudi že nadaljnja napaka naših prevajalcev in strokovnjakov, ki „United nations“ prevedejo kot „Združene narode“, ne pa kot „Združene nacije“, kar bi bilo bolj pravilno, saj je to skupnost vseh držav in nacij, ne pa tudi skupnost vseh narodov (narod je etnična, politična in kulturna skupnost, ki se je zgodovinsko oblikovala na temelju jezika, ozemlja, tradicije, gospodarstva in kulture), dejansko je narodov še veliko več zunaj, kot pa bi jih lahko našteli tistih, ki so v ZN.

Nacionalizem ima sam po sebi pozitivno (kot idejno, politično delovanje, povezano z obstojem lastnega naroda ter uveljavljanjem njegovih pravic in potreb) in negativno (povzdigovanje svojega naroda in zaničevanje drugih narodov) plat. Zgodovinsko gledano je nacionalizem politično gibanje in ideologija 18./19. stoletja, ki je nastala v obdobju spreminjanja in novega oblikovanja politične skupnosti (prehod iz avtokracije/monarhije k demokratičnim družbenim oblikam). Cilj nacionalizma je bil ustvarjanje politično in pravno urejenih ozemeljsko določenih in varnih državnih območij. Ideja nacionalizma se je prvič učinkovito izrazila med francosko revolucijo, potem pa se je razširila v Nemčijo ter druge evropske države in dobila zagon z osvobodilnimi vojnami. Nacionalizem kot državotvorna ideologija nemškega cesarstva pa se je konec 19. stoletja izrodil v imperialističen in agresiven svetovni nazor, ki so ga zastopali so predvsem nemški vodilni sloji. Predvsem v Italiji in Nemčiji pa se je med prvo svetovno vojno nato razvil radikalni in antidemokratični nacionalizem v obliki fašizma in nacizma. Ta je vseboval tudi rasistično komponento (čeprav je rasizem sam po sebi neka druga zgodba), in to v takšnem obsegu, v kakršnem je dotlej ni poznal.

Domoljubje, bi najlepše in najnatančneje lahko opredelili kot ljubezen do doma ali domovine (dežele, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva, zastarela raba samostalnika “domovina” pomeni kar dom, hiša). Tako opredeljeno domoljubje nima skoraj ničesar skupnega z nacionalizmom, saj iz svoje naklonjenosti izključuje državo – organizirano politično skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast. Domoljubje kot tako ni ljubezen do države ali do oblasti, temveč preprosto to, da imaš rad svoj dom v najširšem pomenu besede. Pobližje pa ga lahko povežemo z rodoljubjem – se pravi ljubeznijo do svojega rodu in patriotizmom (patria [/pátria/ lat. iz gr. patrià rod po očetu]), s pripadnostjo očetnjavi. Kot tako se lahko domoljubje izkazuje predvsem skozi odnos do svojega jezika, do svojega okolja (vsekakor lep prostor za ekologijo) in do svojega rodu, ne pa tudi do politične skupnosti oziroma oblasti. „Državljanska vzgoja“ znotraj domoljubja odpade, domoljubje je stvar družine in vsakega posameznika ne pa države.

Povsem na mestu je torej ugotovitev, da politični govor o domoljubju, ni nič drugega kot nacionalizem – lahko sicer tisti pozitivni del nacionalizma, vendar samo nacionalizem. Tako je Danilo Türk je lepo zadel bistvo, ko je izjavil, da „pomen domoljubja kot vrednote ni zmanjšan, odprto pa je vprašanje njegove politične artikulacije.” Politična artikulacija domoljubja je nacionalizem. Tudi ta nacionalizem, ki nas je pripeljal do tega, da imamo kot Slovenci prvič svojo državo in da smo prvič postali v vseh pogledih suverena nacija (kar pa so nam naši politiki v veliki meri že zapravili).

Problem pa seveda postane, ko politiki – tako tisti, ki so na oblasti, kot tisti, ki si želijo na oblast – poskušajo prisvojiti domoljubje v svoje namene. Ljubezen je kot čustvo močne naklonjenosti iracionalna – je “argument”, s katerim lahko upravičimo popolnoma vse, še več, v imenu katerega lahko tudi zahtevamo vse. Konec koncev pa je tudi iz zgodovine jasno, da so za negativni del nacionalizma odgovorni oblastniki ne pa ostali.