Še večerov pro&contra, ki lepo pokaže, zakaj sploh gre:
Ali je letalska obramba pred točo učinkovita?
http://www.vecer.com/

Jernej Vaupotič, predsednik Letalskega centra Maribor:
“Analize Letalskega centra Maribor kažejo, da je na branjenem območju vse več neviht. Veliko lokalnih neviht lahko preprečimo zelo uspešno, pri frontalnih nevihtah in pri večnevihtnih celicah pa bi za branjeno območje potrebovali še vsaj tri letala. Po naših analizah v zadnjih treh letih, ko je naša baza podatkov podprta z dnevnimi meteorološkimi podatki, radarskimi slikami, ki jih pridobivamo od Avstrijcev, saj so kvalitetnejše od slovenskih, ter sledljivostjo letala, smo zelo uspešni. Rezultati kažejo, da je naše delo primerljivo z drugimi priznanimi mednarodnimi institucijami, ki dosegajo 54- ali celo 75-odstotno uspešnost kot na primer Grki.
Laboratorijske raziskave enega priznanih avstrijskih meteorologov so pokazale, da voda, v kateri je srebrov jodid, zmrzne šele pri temperaturi minus 28 stopinj Celzija, v določenih primerih celo pri minus 35, kar je dovolj dober in tehten razlog, za uporabo tega sredstva v boju proti toči. Sredstvo oziroma reagens pa je treba vnesti v oblak z letalom, saj smo z njim natančnejši in hitrejši kot z drugimi sredstvi, npr. raketami. Dejstvo je, da z enim letalom in veliko manjšim finančnim fondom pokrivamo več kot dvakrat večji teritorij kot kolegi v sosednji Avstriji. Ti delajo z dvanajstimi letali v štirih centrih, z mnogo boljšo opremo in logistično podporo. Ker kljub temu dosegamo zavidljive rezultate, menimo, da so vsa prizadevanja slovenske meteorološke stroke, da očrnijo naše delo, iz trte izvita. Temeljijo na zastarelih raziskavah in mnenjih, ki jih je svetovna stroka že zdavnaj ovrgla, sami pa, čeprav so za to zagotovljena proračunska sredstva, že nekaj let ne opravljajo raziskav, ki bi dale realne podatke. Najbolje opremljeni center v Evropi za obrambo pred točo imajo Grki, ki s štirimi kompleksnimi dvomotornimi letali branijo območje, kot sta Podravje in Prekmurje skupaj.
Kljub temu menimo, da čeprav z našim enomotornim letalom ne moremo neposredno do nevihtnih celic, ki prihajajo v naše območje že popolnoma razvite, s posipavanjem pred nevihto povzročamo dež in s tem ohlajamo teren pred nevihto. Na ta način znižujemo vertikalni razvoj nevihtnih oblakov in precej zmanjšamo velikost toče na širšem območju Podravja in Slovenskih goric.

Klemen Bergant, direktor Urada za meteorologijo na Agenciji RS za okolje:
“O učinkovitosti obrambe pred točo z vnosom srebrovega jodida v točenosne oblake, bodisi z letali, raketami bodisi talnimi generatorji, ni nedvoumnih znanstvenih dokazov. Takšno stališče je leta 2007, na podlagi stalnega spremljanja znanstvenega in tehnološkega razvoja na področju umetnega vplivanja na vreme, zavzela Svetovna meteorološka organizacija (SMO). Z njo ga delijo evropske državne meteorološke službe, tudi naša. Član ekspertne skupine SMO za umetno vplivanje na vreme dr. Chalon pravi, da “ni prepričljivih rezultatov, ki bi kazali, da s tovrstno obrambo lahko zagotovo zmanjšamo količino toče in škodo, ki jo ta povzroči. Številna opažanja in numerične simulacije kažejo, da je v določenih situacijah učinek lahko celo obraten.”
Kljub praktično enotnemu mnenju meteorološke stroke slovensko javnost begajo trditve o 70-odstotni učinkovitosti letalske obrambe pred točo ter sklicevanje na veliko uspešnost tovrstne obrambe v Avstriji in na Hrvaškem.
Pa osvetlimo vidike uspešnosti obrambe pred točo v teh dveh državah. O učinkovitosti avstrijske obrambe, ki jo izvaja Štajerska zadruga za obrambo pred točo, imamo trditve dr. Svabika, da se je velikost zrn toče zaradi posipanja oblakov zmanjšala, in hkrati trditve dr. Pachatza, da ni mogoče na resen znanstveni način potrditi ali ovreči delovanja posipanja oblakov. Hrvaška raziskovalca Počakal in Štalec sta v svoji študiji zaključila, da statistično ni mogoče dokazati niti učinkovitosti niti neučinkovitosti njihove obrambe pred točo. Hrvaška vlada je na podlagi gradiv, ki jih je pripravil njihov državni hidrometeorološki zavod, leta 2005 celo sprejela sklep, ‘da obstoječa obramba pred točo nima zadovoljive opore v znanosti in da ni objektivnih dokazov o učinkovitosti in upravičenosti takšne obrambe’.
Izjave v smislu, ‘če ne bi posipali, bi bila škoda mnogo hujša’, ‘z več letali bi bila obramba uspešnejša’, ipd., skoraj ne potrebujejo komentarja. To so izgovori ob očitnih primerih neučinkovitosti posipanja točenosnih oblakov, kakršen je bil tudi v začetku preteklega tedna. Namesto zaključka se kar sama od sebe porajajo vprašanja: Sta avstrijska in hrvaška obramba pred točo res tako zelo učinkoviti? Od kod trditve o 70-odstotni učinkovitosti letalske obrambe pri nas? Ali gre za zavajanje javnosti in prikrite interese izvajalcev obrambe pred točo? Razumen bralec si bo na ta vprašanja znal odgovoriti sam.

Afnogunc