Vedeževalci
Res hudo zanimiv cirkus je potekal na POP TV, kjer so ugotavljali, kako je z vedeževanjem in vedeževalci. Slaku je uspelo zbrati zares pisano duščino od legende slovenskega vedeževanja Danya prek skeptika Alkalaja pa do izgajalca hudiča iz mariborske nadškofije.
Debata je bila na momente tako napeta, da sem moral nekajkrat celo preklopiti na fuzbal. Osnovni problem je seveda, ali je prihodnost sploh mogoče napovedati? Prihodnost je seveda mogoče napovedovati, ni pa je mogoče napovedati. Lahko postavljamo določene zelo splošne napovedi glede prihodnosti, ki lahko tudi zadanejo, lahko govorimo preprosta dejstva, da bomo umrli ali sklepanja po indukciji, da bo tudi jutri Sonce vzšlo…
Problem je seveda popolnoma fizikikalne narave: prihodnost ne obstaja, niti ni nekaj vnaprej postavljenega, da bi jo lahko napovedali. Še večji problem pa je seveda v tem, da niti sedanjosti ne moremo izmeriti – največkrat ne vemo niti tega, kaj se dogaja sedaj.
Trik je v splošnosti jezika, ki nam omogoča velik interpretacijski razpon in pa seveda v naši duševnosti, to je v naši naravnanosti, da lahko vse interpretiramo po svoje.
Vsekakor pa sem bil še posebej navdušen nad tem, da sta med analitiki v Financah tudi Dany in Karin. In pa seveda nad tem, da so nam tri vedeževalke razložile vsaka po svoje ena, da krize sploh ni, druga, da je bo konec jeseni, tretja pa, da se bo končala leta 2011, da bo Pahor dokončal svoj mandat, in da ga ne bo (razen če ne bo Ladke takoj vzel za svojo svetovalko) ter da vreme bo.
Še pravi mojster na delu – Vidoviti Milan
“Problem je seveda popolnoma fizikikalne narave: prihodnost ne obstaja, niti ni nekaj vnaprej postavljenega, da bi jo lahko napovedali.”
hmmm … torej zanikaš determinizem?
Ampak napovedovanje prihodnosti je zadeva, ki zaposluje večino našega razmišljanja, poleg seveda tistega, ko se sprašujemo kaj za vraga je bilo pa zdaj tole in pa samo sanjarjenja o recimo kakšni Ani ali Lizi, pa še to zadnje je že stilu kaj bi bilo, če bi bilo, ki tudi ni tako daleč od vedeževanja.
Tako lahko celo za znanost rečemo, da je v veliki meri specifična podvrst napovedovanja prihodnosti, oz. sistematičen študij tehnik napovedovanja prihodnosti. Vse ostalo je tehnika (se tolažimo tisti, ki sicer ne sežemo prav daleč naprej).
Sem že premišljeval, da nam napovedovanje prihodnosti daje več lepih paradoksov : napovedovanje prihodnosti, predpostavlja, da je zadeva vnaprej določena, vendar imamo kar nekaj zakonitosti, ki deterministično predpostavljajo, da temu ni tako; recimo vsaka dobra teorija nam mora vsaj do neke mere omogočati tudi, napovedljivost rezultatov (čeprav je pa tudi res, da mora biti ovrgljiva, da ne postane dogmatična).
Problem pri vedeževalcih je, da vedno vlečejo iz riti in da imajo njihove napovedi toliko teže, kot je je nekdo pripravljen dati – za razliko od znanstvenikov in tehnikov, ki naj bi delali po neki metodi, ki naj bi vsakomur, ki se je drži, dajala iste rezultate: zato se recimo vse vedeževalske tehničbne stroke ponavadi raje izogibajo napovedovanju in raje govorijo o razvijanju potencialov o odpiranjih možnosti in podobno.
Se mi zdi, da je determinizmem v grobem precej težko zanikati, čeprav pa obstajajo določene finte, kjer ga lahko zanikamo recimo na kvantnem nivoju bi težko rekli, da je karkoli determinističnega, razen da ne moremo biti deterministi -č se mi zdi, da ravno zato kvantni mehaniki tako radi govorijo, da ničesar ne razumejo.
Problem prekognicije bi pomeje bil ta, da bi z vedenjem o neki prihodnostui ravno to preihodnost lahko spremenili – kar pravzaprav ne bi bilo več nobeno vedenje, če se ta prihodnost ne bi nikoli zgodila: načeloma to lahko počnemo ves čas, saj bolj ali manj vemo, kakšne so posledice določenih dejanj ozirama dovolj dobro poznamo vzročno-posledične zveze, da tudi napovemo, kaj se bo zgodilo v določenih primerih.