Jezus bi se oblekel kot Žižek
Če bi se božji sin vrnil med nas, bi se menda oblekel tako, kot se oblači Žižek, ugotavlja Denis Kuljiš v svojem članku. Ugotovitve, ki sem jih premleval zadnjih par dni. Članek na splošno govori o našem odnosu do tega dejstva, da se moramo oblačiti.
Cel članek si lahko preberete tukaj. Avtor pa v njemu med drugim ugotavlja, da je najbrž Žižku z njegovim pristopom do oblačenja uspelo razrešiti Barthesovo dilemo (in menda tudi dilemo Coco Chanel), kaj nosimo oblečeno, ne da bi to nosilo nas. Ali je sploh mogoče obleči kaj takega, da to ne bi govorilo o našem ideološkem, finančnem in kulturološkem ozadju?
Vedno so me motili razni tisti izreki, da obleka naredi človeka in podobno, saj se mi je vse skupaj zdelo predvsem posiljevanje – namesto, da bi se človek oblekel tako, kot se najbolje počuti, se ga od sili v neke druge uniformne načine. Zato so se mi že odnekdaj upirale vse uniforme – od “zahmašnih” hlač, preko taborniškega kroja pa do obleke in kravate, kar je seveda doseglo vrhunec z vojaško uniformo – čeprav je potrebno priznati, da vsaj cel koncept vojaškega oblačenja niti ni tako zgrešen: v vojski človek lahko spozna, da lahko popolnoma spodobno shaja s parom hlač, majc, srajc, trenirko, pulijem, puloverjem, jakno, podobleko, nekaj pari nogavic, s parom dolgih in ostalih gat in anorakom ter po potrebi še s paradno uniformo.
V tem pogledu je tudi moda samo še ena od oblik posiljevanja z nekim okusom – modni poznavalci in razni “stilisti” z nami počnejo nekaj podobnega, kot naredijo misijonarji, ko najdejo neke indijance tam v kakšnem pragozdu, kamor še ni stopila človeška noga…
Končno pa lahko spet definiram svoj stil – nevpadljiva nulta stopnja mode s poudarkom na praktičnosti. Zato še vedno najraje pristajam na jeans varjante zadnje čase pa zaidem tudi v kakšen Army Shop – ker so tam obleke za svojo ceno dovolj trpežne, nevpadljive, dovolj funkcionalne in udobne. Seveda pa se v moji omari prašita tudi dve obleki (ena iz kataloga, druga pa od neke slovenske firme), ki ju uporabljam izključno zato, da se na vsake toliko po sili razmer lažje pomešam med razne kravatarje – ker vsi vemo, kaj se je na koncu zgodilo z Jezusom.
O modi je imel pred časom Miha Mazzini zanimivo mnenje, v katerem neizrečeno vzdihuje za nakurčniki:
http://friends.s5.net/mazzini/slonadom/dom12.htm
bp pa je včeraj hodil okrog, po Ljubljani jasno, kot bi ga glihkar sneli z jadrnice, čevlji brez štunfov, iz nekega usnja, ki mu morska voda ne škodi tako zelo, robustne kratke hlače s kupom žepov, polo majica, kljub temu da je že kar nekaj mesecev odkar je stopil na zadnjo jadrnico, na konja pa itak še ni prišel. Se mi zdi, da je zadnje čase oblačenje ležr in pa kežual, prvič, lahko že dražje, kot pa obleka in kravata, če na njej glih ne piše armani in, drugič, pravi, glej lahko si privoščim veliko prostega časa in počnem to in to, jadram, igram golf, tenis, skejtam, kadim travo, rejvam, poslušam to ali ono, poležavam na soncu (zagorelost in razne solariji).
obstajajo pa v naravi seveda tudi muhe, ki s črno rumenimi progami blefirajo, da so ose.
predvidevam, da je lahko to tudi način identifikacije z oz. prepoznavanje članov kakšnih manjših in razpršenih skupin med seboj, vsaj v posebnih situacijah, recimo naprimer, kje kjer se lahko srečajo kakšni zajebani gošavci, kjer je funkcionalno res edino primerno met kaj iz army shopa.
aja, mislim da sem pri vonnegutu, al pa kje drugje bral, kako se je včasih, recimo na kakšni čezoceanki, kjer kdo je kdo ni glih kot pri nas, kot pravijio bratje hrvatje: “zna se”, ločevala stara aristokracija od novoriš: oboji so nosili drage obleke vrhunskih krojačev in dragih materialov, vendar so bile te pri novoobogatelih vedno sijoče kot iz škatlice, nove, speglane, zrihtane, razlika je bila v načinu nošenja, ki je pri tistih s pedigrejem nekako malomarno.
bp ima v omari eno obleko za poroke, eno za pogrebe, ene dve v katerih naj bi zgledal kot ajti meneđer (biznis bat kežual) h katerim se obvezno nosi nekajdnevna brada, potem pa kup raznih zadev, v katerih se lahko udobno zvira in preteguje po raznih stolih pred računalniki, kar mogoče spada skoraj pod ta jezusov stil oz. neoblačenje in večinoma ga šele kakšna posebna socialna situacija pripravi do tega, da mu pride do zavesti, kaj obesit nase oz. za koga se predstavit.
Dobro je povedal Mazzini – še posebej z delavno uniformo.
Bi tako na hitro lahko potegnil razliko med Janezom Krstnikom (delavcem, ki se je oblačil v živalske kože) in Jezusom, ki se je menda ogrnil v enodelno pregrinjalo, ki ga mu je stkala Marija – v tem smislu Jezus ni bil ravno delavec, prej oblečen po zadnji modi…
Čeprav so razne rjuhe in dekce očitno že dolgo kvazi znamenje višje duhovne razvitosti – za razliko od božjih delavcev, ki nas vse pogosteje (še posebej tisti iz najbolj religiozne in najdemokratičnejše države na celem svetu) nagovarjajo v kravatah.
Meni se zdi samo, da se je Mazzini zaustavil prekmalu, da se v zadnjem času vračamo nazaj h kulturi prostočasja in vprašanje ni več kaj lahko v tej obleki naredim, ampak kaj lahko v neki obleki vse oz. najbolje počnem. V to se vklaplja tudi Žižek, oblečen je perfektno za branje ali pisanje knjig, gledanje DVD-jev in igranje rač. iger s sinom. Tista vmesna predavanja in podobno, pač vmesni nebodigatreba (kot je bilo videt recimo na predstavitvi knjige E. Pečarič).
Identifikacija, ki jo omenjeni Hranitelj recimo spet zoži nazaj tja do individualnosti, pa ni več z delom, temveč s prostočasnimi socialnimi aktivnostmi. Skejter, golfist, … V modnih revijah je manj poslovnih kostimov (že recimo v primerjavi z 80.) in precej več koktejl oblekic, moški v oblekah in kravatah, torej klasičnih sodobnih delovnih oblekah, pa so menda uniformni in dolgočasni.
Nerazumevanje Kuljiša in podobnih piscev pa je morda, kako se lahko nekdo Žižkove slave in statusa raje posveča svojim nedružabnim interesom oz. kako je lahko ostal en čisto navaden geek, kljub temu da deluje v javnosti. V tem je, imaš prav, bližje pripovedim o Janezu Krstniku, kot pa upodobitvam Jezusa iz Nazareta.