zirosi

Laž, je najbrž beseda tega tedna. Vendar pa se mi vseeno zdi, da zadeve nihče niti poskušal ni primerno definirati – razen aktualnega lažnivca samega. Dozdeva se, da smo v morju laži končno dobili nekega grešnika, na katerega lahko končno pokažemo s prstom in rečemo: “Poglej ga lažnivca!”

Vendar pa zadeve teoretično sploh niso tako preproste – kot se je nekoč izrazil nek naš politik: laž ni kaznivo dejanje.  Laž tudi ni greh, če nisi ravno Žid, kristjan ali musliman (čeprav Koran že nekoliko odobrava tako imenovane “bele laži” in laži, ki koristijo religiji), morda je moralno sprevrženo dejanje pa še to je odvisno od kasnejšega upravičenja.

Neka osnovna definicija laži bi se glasila, da je laž govorjenje (pisanje…) neresnice, čeprav poznamo resnico. Laganje tako vključuje tudi nekoga, za katerega se predpostavlja, da pozna resnico (recimo, da ve, kaj bi moral reči zato, da bi se njegova izjava skladala z realnostjo/tem, o čemer govori), vendar pa te resnice ne pove. Zadeva je načleloma zelo preprosta, če ostanemo pri črnobeli binarni varjanti (1 ali 0, da ali ne), kakor hitro pa stopimo na pot opisovanja tega, kar je, oziroma realnosti pa ti opisi postanejo bolj ali manj natančni, bolj ali manj pravilni, ustreznejši, natančnejši, podrobnejši… Kar nam seveda zadeve zelo oteži – ali pa olajša.

Problem dokazovanja laži pa ni samo zunanji (v ujemanju izjav med samimi sabo in z realnostjo) – ravno tako ali še v večji meri je lahko tudi notranji: da nekomu lahko dokažemo, da laže, moramo dokazati tudi, da je vedel oziroma, da se je zavedal, kaj je govoril: kar je najbrž najtežji del – še posebej, ko se znajdemo v območju raznih moralnih, verskih in drugih metafizičnih klobasarij: nekdo je lahko samo prepričan oziroma verjame v svoje laži in mu laži nikakor ne moremo dokazati (tu je SDS zajebala – notorični lažnivci nikoli ne priznajo pa čeprav jih razkrijejo, da lažejo), prav tako tudi ne nekomu, ki je nor ali pa nekomu z zelo nizko stopnjo zavedanja.

Poglejmo, dva aktualna primera lažnivih politikov:

1. Gregor Golobič je povedal nekaj resnice, nekaj pa je tudi zamolčal: njegovo opisovanje njegovega premoženskega stanja se ni ujemalo z dejanskim in tega se je tudi zavedal (kot je sam dejal, ni hotel svojega podjetja vpletatii v predvolilno dogajanje): torej je lagal.

2. Radovan Žerjav, ki veselo poziva prvega k odstopu pa nam še vedno ponavlja, da so so vinjete dobra zadeva, čeprav so nam jih najprej zavrnili šefi v EU (vinjete sploh niso dobre v smislu pravičnosti), poleg tega pa vse bolj kaže, da bomo z njimi nabrali občutno premalo denarja za naše super dobre in super drage avtoceste in jih bomo pač morali plačati prek drugih davkov: torej laže – kar so povedali že šefi iz EU, prav tako pa ne v smislu svojega namena, ki je nabiranje denarja za vzdrževanje in vračilo posojil) ali ne ve, kaj govori, ali je nor, ali pa notorični lažnivec, ali pa redno hodi k spovedi po odvezo.

Čeprav nobena laž ni čista, je prvem primeru laž nekoliko bolj očitna poleg tega pa nam je lažnivec celo sam priznal, da se je zavedal, kaje je govoril in to celo poimenoval napaka (če bi bil kristjan bi temu v spovednici rekli, da je storil greh). Medtem ko se drugi lažnivec zanaša na neumnost večine tistih, ki se veliko vozijo po avtocestah in bodo plačali občutno manj kot tisti, ki se vozijo samo občasno. Poleg tega pa se načeloma sploh še ne ve, koliko dejanske škode je bilo s tem povzročene, koliko krivice storjene (nekdo, ki se pelje nekajkrat na leto, bo na koncu lahko plačal celo več, kot nekdo, ki se vozi večkrat na dan, čeprav se bo najbrž tudi zaradi pomanjkanja denarja vozil po slabših cestah).

V obeh primerih pa se lepo vidi tudi, da obe laži vseeno nekako nista moteči za določene ljudi: v prvem primeru so to ljudje iz stranke in iz firme; v drugem primeru pa vsi ti, ki se vozijo ceneje in seveda vsi ti, ki so nam to zadevo naredili. In seveda gre predvsem druga laž, čeprav gre za konkretno zadevo z realnimi posledicami za vse, bolj v smeri vrednostne sodbe, ki deluje nekako v smislu: če smo mi to naredili, je seveda dobro.

En odziv. na “Laž, lažnivci in greh”