zirosi

Načeloma lahko rečemo – nič novega. To, da politiki lažejo, me sploh ne preseneča. Da lažejo novinarjem in javnosti še manj. Bolj preseneča celoten kontekst, znotraj katerega se obvija trenutna akcija.

Vsekakor sem za, da se lažnivce odstrani iz političnega in javnega proistora in vsekakor bi morali odstraniti VSE lažnivce, še posebej pa tiste, ki nam vladajo oziroma, ki nam hočejo vladati.

Seveda pa se takoj pojavi problem, da bi nam kaj hitro zmanjkalo politikov. Lagali so nam že skoraj vsi: lagal nam je Janša, ki so ga zalotili pri kraji (spomimo se Večerovega boba leta, ki ga je ukradel angleškemu pudlju), lagal nam je Rupelj, ki bi lahko postal kralj in seveda nam je lagal tudi zmagovalec med lažnivci Karel Erjavec… Menda obstaja tudi dolg spisek politikov, ki so še zamolčali svoje premoženje (France Cukjati, Jože Tanko, Barbara Žgajnar, Jožef Školjč, Aledš Gulič, Vasko Simoniti, Franc Kangler, Roman Hrovat, jožef Jerovšek, Dimitrij Kovačič, Branko Grims, Srečko Hvauc, Eva Irgl, Stane Bajt, Rudolf Petan, Branko Marinič, ki ima menda za tri leta neplačanih računov za poslansko stanovanje in so mu pomagali pri jezikih…). Seveda se na tem spisku najdejo tudi nekateri, ki danes pozivajo Golobiča k odstopu.

Najbolj zanimivo pri vseh teh lažnivcih je, da se razen posamičnih zapisov v posameznih medijih – odvisno od tega, kdo je koga dobil kje na laži – razen Ruparjevega odhoda iz parlamenta ni zgodilo nič. Zato kar nekako bode v oči trenutna gonja, ki jo vsekakor podpiram in se je veselim. Hkrati pa se mi postavlja vprašanje zakaj samo tokrat?

Nekako ne morem verjeti, da se je čez noč zgodil nekakšen dvig politične kulture. Čeprav moram priznati, da bi me to zelo veselilo. Zanimivo je gledati skesance, ki se na vse načine zvijajo, kot ribe na suhem. Prav tako me ne prepriča to, da bi bila njegova laž nekaj posebnega ali posebej škodljiva za državo – konec koncev je lagal “samo” novinarjem in v najboljšem interesu tega, da zaščiti svoje premoženje, ki ga je po izvolitvi menda tudi zgledno prijavil; čeprav bi ga morda res lahko zamikalo, da bi interese svoje lastnine kasneje spet postavil pred interese države pa čeprav je njegov lastniški delež pod 20%.

Nekoliko pa seveda v oči zbode sam kontekst, znotraj katerega se vse skupaj dogaja (volitve, tajkunske zmešnjave, naraščajoča moč zaresovcev): ne gre spregledati, da se je atentat na Golobiča začel kar z lažnjivim prispevkom, ki je ga je objavil TV Vatikan (izmišljena zgodba o 21 milijonih evrov nezavarovanih posojil pri NLB, za katere se je izkazalo, da jih ni za 21 milijonov, ampak za slabih pet in da so vsa zavarovana), potem pa so ga povzela tudi ostala javna trobila: v tem prispevku je bilo kar nekaj očitnih neumnosti (o tajkunski Ultri in kreditih) – kot prvi kandidati, ki jim vse skupaj koristi, so seveda tajkuni in njihovi politični botri, ki se jih je še kar uspešno lotil. Ker pa se je vse skupaj začelo na javni hiši, je odgovor jasno režiran s strani tistih, ki imajo tam največ vpliva. Užaljena množična trobila so tako skupaj s svojimi politično tajkunskimi gospodarji predvsem sprožila svoj kontra napad in zato tudi ni naključje, da Ultra napoveduje tožbe proti RTV Slovenija, Kanalu A, Delu in Slovenskim novicam, premišljuje pa še o nekaterih drugih.

En odziv. na “Atentat na ministra Gregorja”