zirosi

Menda pesničina klofuta odmeva. Vsaj tako sem lahko prebral na teletekstu javne hiše. In menda odmeva tako, da naj bi celo vsak imel o temu svoje mnenje. Če sebe vprašam, lahko rečem samo še: VSA ČAST.

V danemu primeru me sploh ne zanima legalnost, pravičnost, kulturnost, kultura, ali karkoli takega.

Zanima me spontanost, sproščenost in moč.

Menda gre za osebne zamere (previ šef pisateljev). Seveda gre morda tudi za kaj takšnega. Gre pa še za marsikaj več. Gre za pravo mojstersko učenje.

Če se vpraša mene, je Svetlana dala klofuto celemu sistemu: sistemu slovenske kulture, ki je zmožen take klečeplaznosti, da mimo vseh (svojih) pravil podeli najvišje kulturniško priznanje keramičarju, ki je obložil papeževo zasebno kapelo.

Kar pa se tistega, ki ga je zadelo, tiče; – naj si to šteje v čast: bližje razsvetljenju ne bo nikoli.

Zaenkrat obstajano tri ženske na dostojnemu nivoju:

1. moja mati, ki me ni nikoli udarila, vendar pa rodila in zredila;

2. prof.  Cvetka (Hedget) Toth, ki je pokazala filozofsko pot s pestjo;

3. Svetlana Makarovič, ki pokaže, kaj je svoboda, umetnost in jajca.

(od 1 naprej vrstni red niti ni pomemben)

Ne bi verbalno branil nobene od teh, ker tega sploh ne potrebujejo, edino, kar lahko rečem, je: RAD VAS MAM (tudi nekaj tistih, ki niste napisane).

Lahko pa še nekaj povem vsem pljuvačem, ki raje pišejo, kot mislijo: Če ne boste pridni, vas bo Svetlana vzela!

hawgh

P.S.

Analitični duh mi ne da miru:

Kako si je prislužil klofuto: KLIK

Glede na to, da je članku naslov “Bolj poza kot iskrenost”, ljudje točno vemo, za kaj gre…

Pa še patetični opis: KLIK

Marijana Zlobca, ki je po svoji rutinski poti dopoldne odhajal v službo, je napad eminentne umetnice seveda presenetil. »Zgodilo se je takorekoč pred sodniško stavbo, na prehodu za pešče, Makarovičeva je pljuvala name, me zmerjala z gnusobo in oklofutala, da so mi očala padla na tla,« dogodek opisuje Zlobec. Makarovičeva pa: »Devet let sem šparala to klofuto in on točno ve, zakaj.« Kriv naj bi bil Zlobčev novinarski tekst po podelitvi Prešernovih nagrad daljnega leta 2000, kjer je pesnica zavrnila nagrado. »Spljuval me je tako, kot me ni nihče niti v rumenem tisku,« dodaja Makarovičeva, ki je nagrado najprej zavrnila iz javnosti neznanih razlogov, potem pa se je v kolumni Sobotne priloge le izjasnila, da jo je motil sonagrajenec Marko Rupnik. In tako je dopoldne opravila »dobro narejeno avtorsko delo«. Tudi poetično je bilo! Brez vzroka se roka priletne dame ne vzdigne.

Zlobcu pa se vse skupaj ne zdi niti malo poetično. Pesnice sicer ne namerava tožiti, ker niti nima prič dogodka, poudarja pa, da leta 2000 na nobenega od njegovih člankov pesnica ni reagirala. »To najbrž pomeni, da ni imela česa pripomniti.«

V jok pa na drevo.

Še Spomenka Hribarjeva – če bi dala čez koleno kakšnega jurišnika iz MSi in ga po nagi riti s pasom nažgala – bi se mogoče lahko uvrstila v ekskluzivni klub; od drugega mesta nazaj…

Pa sploh nisem porajtau – Marjana nobena ženska ne bi nikoli udarila – ti Marijani so pa že od nekdaj sumljivi (od mrtve reke naprej).

3 odzivov na “Svetlanini odmevi”