zirosi

zirosi je rekel/-la:

Dober članek iz današnje sobotne priloge:
Meja v Istri
Sobotna priloga, 30.05.2009
Česar sami ne bomo zahtevali, nam nihče ne bo dal
Na enega redkih obiskov pride družinski znanec. Ko je še v predsobi, zasliši iz kuhinje rezek odgovor petnajstletnice starejšemu bratu. Njega sicer ni slišal, vendar takoj zgroženo odreagira: »Nimaš prav, to je nezaslišano, tako se ne govori!«
O dejanskih razmerah v družini sicer ni imel pojma, še zanimale ga niso, je pa takoj »vedel«, da je dekletov odziv nesprejemljiv. Ne glede na njene razloge.
Zoprnežev te vrste je še danes povsod dovolj. »Vi hočete iz tega procesa nekaj dobiti, ker imate možnost, ker bodo morali Hrvati popustiti, pa če hočejo ali ne, če imajo prav ali če nimajo prav. To se mi zdi sramotno,« nam je ob uvedbi slovenske blokade zabrusila konservativna evroposlanka Doris Pacek (CDU), ki prav tako ne kaže kakšnega posebnega poznavanja tematike, o kateri je izrekla vrednostno sodbo.
Vendar nihče ne more trditi, da nima v ničemer prav. Prvi del nesporno drži, iz tega procesa hočemo nekaj dobiti, za drugi del vroče upamo, da ima prav, v zadnjem stavku pa je izrazila neobvezno osebno mnenje, ki je nič ne stane in do katerega ima seveda vso pravico. In s katerim se ne strinjamo, saj je miroljubno prizadevanje za vitalne interese Slovenije, brez škode za sosede, hvalevredno početje.
Hrvaška populacijska kontinuiteta
To je pač značilna izjava človeka, ki ga ozadje in zgodovina problemov, o katerih moralizira, ne zanimata. In ki zato o zgodovini teh problemov in največkrat tudi o zgodovini nasploh seveda nima kaj dosti pojma.
Različnih »poznavalcev« in populistov je tudi pri nas na pretek (gl. denimo »Prvič razkrita zgodovina Hrvatov in vsa bistvena dejstva o njih« na YouTube). Ena njihovih najljubših se glasi, da Istra nikoli ni bila hrvaška. To ni res. Srednjeveška Hrvaška je imela od približno leta 960 do 1070 na severovzhodni strani polotoka 10 do 15 kilometrov širok pas ozemlja, ki je na jugu segalo do vhoda v zaliv Raša. To danes resda ni kaj več kot zgodovinski kuriozum, ki kot argument tudi sicer ne bi prišel v poštev, toda Zagreb ima glede pravice do Istre še enega, veliko boljšega. Gre seveda za hrvaško populacijsko kontinuiteto v času od zgodnjega srednjega veka do leta 1945. Res je le, da ne velja za celotni polotok in še najmanj ravno za ožji severozahodni del, za katerega danes tudi gre in kjer Hrvatov ali sploh ni bilo ali pa jih je bilo manj kot Slovencev (večino ob obali, zlasti v mestih, so imeli seveda Italijani).
Ta, ožji severozahodni del leži na območju med rtom Savudrija in spodnjim tokom Dragonje z njenimi spornimi zaselki vred. Tako smo prišli do naslednjega poznavalca, to je do evropskega poslanca in nekdanjega koprskega župana. Aurelio Juri namreč vztraja, »da Bužinov, Škudelinov in Škrilj« 25. junija 1991 ni bilo na seznamu naselij, ki po njenem statutu tvorijo občino Piran. Ja, zaselkov Škrile, Bužini in Škodelin, kot so navedeni v zakonu o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij iz leta 1994 in kot si na terenu sledijo od zahoda proti vzhodu, v takratnem piranskem statutu ni. To je res, vendar v njem »manjka« denimo tudi Strunjan, pa to še ne pomeni, da bi se morala mednarodno priznana državna meja premakniti nekam v bližino Simonovega zaliva pri Izoli (čeprav se pri uradnem Zagrebu nikoli ne ve)! Poslanec, ki to svetuje drugim, bi se lahko sam pozanimal na občini. Če bi se, bi bil presenečen in razočaran, saj mu »v seznam naselij, ki tvorijo občino«, ne bi mogli pogledati. Razlog je preprost: seznama naselij iz tistega časa namreč nimajo in ga nikoli niso imeli. In tudi potrebovali ga niso, saj v obdobju pred letom 1994 ni bil obvezen.
S silo in z ustrahovanjem
Te stvari so bile v prvih povojnih letih tako na terenu kot v (pol)uradnih procedurah kar zapletene. Pogosto je prihajalo do sprememb, večkrat pa tudi do pritožb domačinov. Oblast je nekaterim ugodila in na tej podlagi je nastalo nekaj popravkov meje v korist Slovenije, v enem primeru si je kmalu celo premislila in spet uvedla prvotno stanje, druge prošnje je zavrnila, težnje domačinov pa zatrla s silo in z ustrahovanjem. To so bile pač postrevolucionarne razmere v enotni partijski državi, v kateri so bile republiške meje samo administrativne. Tudi zato se usoda zaselkov s hišami, ki jih je mogoče prešteti na prste ene roke, mnogim ni zdela pomembna. Dalje, prizadevnost in natančnost uradnikov in različnih piscev ni bila vselej zgledna, seveda pa se je do danes marsikaj tudi založilo, izgubilo ali celo uničilo. Stvari, skratka, niso enostavne.
Čeprav je (bil?) poslanec Juri najbrž prepričan o pravilnosti svoje trditve, se človek pri tem nehote spomni še na spodleteli poskus hrvaškega tednika Nacional iz letošnjega februarja, ki je z demografskimi podatki o jezikovni strukturi prebivalstva v Slovenskem Primorju v prvem desetletju 20. stoletja poskušal zanikati »teze o slovenski Istri«. Pri tem se je skliceval nič manj kot na »originalne avstro-ogrske dokumente iz leta 1910«. Po tistem, ko jim je prof. dr. Darja Mihelič javno dokazala, da so podatke bodisi ponaredili ali pa jih niso znali prav prebrati, se v tej zvezi niso več oglasili.
Toda vrnimo se v Slovenijo. Nekateri posamezniki pomembna zgodovinska dejstva sicer poznajo, vendar jih iz neznanega razloga, vsaj v javnem govorjenju in pisanju, ne upoštevajo. O njih molčijo, če to res ni mogoče, jih omalovažujejo. Da v zvezi z mejo v Istri tako ravnajo hrvaški politiki, je razumljivo, precej manj pa, da se taki najdejo tudi med našimi politiki in celo med slovenskimi zgodovinarji.
V ta okvir sodi zelo čuden odnos do že večkrat omenjenega podatka, ki je zelo v prid Sloveniji. Prvi hrvaški akademik iz Istre Dragovan Šepić zagotovo ni »neki zgodovinar«, ki bi v tej zvezi »morda naključno za neko priložnost kaj izjavil«. Če je spomladi 1943, torej v prelomnem času druge svetovne vojne, v posebnem elaboratu – verjetno napisanem celo na prošnjo glavnega tajnika Hrvaške kmečke stranke in podpredsednika jugoslovanske vlade v izgnanstvu Juraja Krnjevića – navedel, da Slovenci večinsko naseljujejo območje severno od črte med Umagom in Klano, potem to zagotovo ni le »naključna izjava ob neki nepomembni priložnosti«.
Nihče jih ne jemlje resno
Slovenska diplomacija mora imeti že za izhodiščne zahteve pripravljene vse relevantne argumente, in sicer ne glede na to, kje in kako se bo odločalo o državni meji – z arbitražo, mediacijo, dvostranskimi pogajanji ali kako drugače –, saj bi se lahko v nasprotnem primeru zgodilo, da ne bi dobili niti tistega, kar nam po vseh merilih nedvomno pripada. Poenostavljeno povedano, česar sami ne bomo zahtevali, nam nihče ne bo dal. Zakaj tudi bi? Ena skrajnost so populistični apetiti po celotni Istri in Reki, ki jih itak nihče ne jemlje resno, druga, precej nevarnejša, pa je znano slovensko drobtinčarstvo. Njegova tradicija v politiki je pri nas dolga, načela pravičnosti pa brez upoštevanih oz. uporabljenih argumentov na podlagi zgodovinskih dejstev v nobenem primeru ni mogoče uveljaviti.
Zdaj nekateri na veliko modrujejo o morski meji in o režimu na morju med Slovenijo in Hrvaško, čeprav po mednarodnem pomorskem pravu meja na kopnem določa mejo na morju in ne obratno. Njihov pristop je napačen, razen seveda, če menijo, da je meja na kopnem v Istri že nesporno določena.
V nasprotnem primeru bo treba najprej določiti tisto na kopnem. Če uradna Ljubljana danes privoli v to, da kopenska državna meja doseže morje pri izlivu Dragonje, bi to seveda pomenilo, da Slovenija vnaprej potrjuje in za vselej sprejema zdaj že splošno znano pravno nevzdržno določitev tega dela republiške meje iz leta 1954. Poleg tega bi na ta način uradno potrdila in sprejela nelegalni in nelegitimni odvzem med drugim savudrijskega dela piranski občini ali, povedano drugače, za vedno bi se odpovedala celotni južni obali Piranskega zaliva oziroma svojim notranjim vodam. Dejstvo, da bi zaliv s tem izgubil omenjeni status, pri tem še ne bi pomenilo edine težave. Slovenska izguba bi bila tudi sicer, kot že tolikokrat, spet nesorazmerno velika.
Kaj pa naša soseda? Od te pridobitve bi imela hrvaška država in (še zlasti) hrvaški narod le malo ali nič. Zakaj bi ribarili tam, kjer jih to nikoli ni zanimalo? Velikokrat so se že sami norčevali iz »peščice sardel in lignjev«, ki jih je še mogoče ujeti v tamkajšnjem morju z blatnim dnom. In to z njihovega stališča povsem upravičeno, saj imajo na stotine kilometrov bistveno lepšega morja. Ta »košček slane mlakuže« jim ne prinaša nobene koristi, zanje je materialno povsem nepomemben. Kaj pa simbolno? No ja, v luči morebitne zmage na arbitraži bi se nekaj časa sončili le sedanji politični vrh in nekaj njihovih šovinističnih skrajnežev, kmalu pa bi na svoj veličastni dosežek vsi skupaj pozabili. Zagotovo, med drugim tudi zato, ker bo drugih, hujših in važnejših problemov na pretek.
Slovenske ozemeljske vode
Vendar hrvaško vodstvo pri sporu s Slovenijo največ pozornosti posveča prav razmejitvi na morju. Povezava naše ali katerekoli druge obalne države z odprtim morjem v nobenem primeru ni vprašljiva, uradni Zagreb nam vročično poskuša preprečiti le teritorialni stik z mednarodnimi vodami. Pri tem nista sporna iskanje nafte in seveda še veliko manj obveznost površinske plovbe slovenskih podpornic (!?) po morebitnem hrvaškem teritorialnem morju pred Piranskim zalivom in v njegovi južni polovici, temveč pridržana hrvaška pravica, da »v primeru kršenja lokalnih, predvsem ekoloških pravil« v teh vodah ustavi sleherno ladjo, namenjeno v Koper. Kdaj bi bila ta pravila kršena, bi kajpada določale hrvaške oblasti.
Tako je veljalo doslej, toda Zagreb si teritorialno morje na našem dvorišču tako zelo želi, da zdaj Sloveniji menda ponuja še vse mogoče dodatne ugodnosti, tudi pravico do polaganja podmorskih kablov in cevovodov ter preletov letal do odprtega morja. Še več, po nepotrjenih vesteh bi bile naše trgovske in tudi morebitne vojaške ladje pod suvereno oblastjo Slovenije, tako da hrvaška policija in carina ne bi smeli posredovati (!). Torej ne bi šlo samo za pravico do neškodljivega prehoda, temveč tudi do svobodne plovbe, ki bi ponekod vključevala celo pravico do ribolova …
Gromska strela! Kaj imajo za bregom? Ponujenih pravic se je nabralo že toliko, da se človek vpraša, zakaj potem tega morja ne bi spremenili kar v slovenske ozemeljske vode in bi Ljubljana dala vsem hrvaškim ladjam poleg pravice do neškodljivega prehoda še razne druge ugodnosti. Saj razlike med režimoma v tem primeru sploh ne bi bile tako velike. •

Tomaž Švagelj