zirosi

Gorje premaganim. To je najboljši komentar, kar jih premorem glede neke drugorazredne teme, mimo katere nekako ne moremo, saj nam od vsepovsod tulijo razni politikantje in njihovi novinarski sluge. V časih, ko na dan izgubi delo okrog 200 živih ljudi, ki očitno niso vredni nič več kot sužnji sistema, ki živijo samo za to, da ustvarjajo dodatno vrednost, plačujejo davke, RTV naročnino in se plodijo, v teh časih so seveda najbolj pomembne neke kosti, ki ležijo po raznih jamah.

Zgornji rek se pripisuje galskemu bojevniku Brenu, ki je napadel in leta 387 pred našim štetjem praktično zavzel Rim, na koncu pa namesto popolnega uničenja za odkupnino sprejel 327 kilogramov (1000 funtov) zlata. Štorja govori, da Rimljani niso nabrali dovolj zlata in menda celo protestirali, da so uteži prirejene, zato je Bren na tehtnico vrgel svoj meč ter izrekel znameniti stavek, ki se je na koncu v vsej svoji kruti resničnosti izkazal tudi na keltskih plečih, ki so jih Rimljani v naslednjem obdobju preventivno iztrebili.

Povojni poboji so grozljiva stvar, vendar pa so stvar, ki se je zgodila v določenem zgodovinskem kontekstu. So dogodek, ki ima svoj vzrok in svojo logiko. Zmagovalci vojne so se odločili, da bodo obračunali s svojimi poraženimi nasprotniki in so to tudi storili: svoje so pospravili Italijani, nekaterim Nemcem so sodili Američani in v nehumanih razmerah so zavezniki pustili umreti približno milijon nemških ujetnikov pa tudi Francozi so pospravili kar precej kvizlingov in kurbic, ki so preveč rade nastavljale Nemcem. Vsi ti zmagovalci so se odločili, da je potrebno še posebej trdo potrebno obračunati s tistimi, ki so sodelovali s fašisti in nacisti.

Še bolj grozljiva stvar kot poboji sami pa je to, kar se dogaja danes. Če se že zgražamo nad tistimi, ki so se odločili, zagospodariti nad življenji premaganih, kaj naj potem rečemo o včerajšnji »plebiscitarni« anketi v polemiki na naši javni hiši? Plebs je s 93% za odločil, da je potrebno kaznovanje (in če bi vprašali še za kazen, bi najbrž glasovali za javna obešanje); imamo torej vsaj enega ekstremno neumnega in neokusnega debila na RTV, ki se je spomnil tako neumnega in neokusnega vprašanja in okrog 5000 dovolj neumnih ljudi, da so mu nasedli. Vse lepo in prav, če se ne bi v tej isti oddaji govorilo o nekih ljudeh, ki so se ravno tako nekoč odločili, da je potrebno kaznovati neke druge »zločince« – očitno smo se znašli v časih, ko se sprašujemo, ali je zločince potrebno kaznovati.

Zgrozim se tudi ob tem, da si sedaj neki novi zmagovalci, ki so (šele) pred desetletji razglasili konec državljanske vojne, lastijo pravico, da sodijo o zločinih in se znajdejo še v protislovnem položaju, ko hkrati govorijo o povojnih pobojih; če se je vojna končala v devetdesetih prejšnjega stoletja, potem namreč povojnih pobojev sploh ni bilo. Še dodatni problem pa je v samem načinu: govori se tudi o izven sodnih pobojih, hkrati pa se za nazaj razveljavlja vse prejšnje obsodbe: načeloma so si ti naši novi zmagovalci samo privzeli pravico, da odločajo o vsem. In tudi ti novi zmagovalci so storili nek »zločin«. Birokratsko so preprosto izbrisali par deset tisoč ljudi. Tudi za slednje se (brez pravnomočne sodbe) govori, da so zločinci in da so delovali proti narodu in Slovenski državi, zato so pač dobili svoje (nekateri so celo končali v jamah). Hegel je imel prav:  zgodovina se zares ponavlja in tudi Marx je imel prav, ko ga je dopolnil, da prvič kot tragedija, drugič pa kot farsa.

Razbesni pa me, ko nekdo takšne tretjerazredne teme, kot so obračunavanja nekih zmagovalcev s poraženci, ki so se v želji po oblasti prodali hudiču in sklenili zavezništvo z nespornim zločincem, katerega obsoja cel svet in ki je jasno povedal, da v njegovih načrtih za Slovence ni prostora. Za takšno sodelovanje ni in ne more biti nobenega opravičila. Dejansko so že s samim sodelovanjem podpisali svojo smrtno obsodbo ter pristali na to, da bodo manjvredna rasa, ki bo na koncu v najboljšem primeru končala v suženjstvu, ali pa kar v pečeh. Če jih torej ne bi pobili komunisti, bi jih pa nacisti. In ko gledam, kako si ti neumni bedniki prizadevajo spreminjati dejstva. Kako vsiljujejo svojo ideologijo, kako lažejo in kako lažejo njihovi toplovodarski podrepniki, potem nekako izgine vsa moja empatija. Svoje neumno zločinsko obnašanje opravičujejo s kasnejšim problematičnim, morda na trenutke celo zločinskim obnašanjem druge strani, pri tem pa skušajo manipulirati s čustvi množic. Svoje storjene neumnosti in zločine opravičujejo z zločini, ki naj bi se zgodili kasneje – čeprav se mi vedno bolj dozdeva, da je edini zločin tako imenovanih »likvidatorjev« ta, da so likvidirali napačne, oziroma da so jih likvidirali premalo.

Razbesnijo pa me tudi vse te moralistične dušice, ki vneto hitijo zatrjevati, da je naša prihodnost odvisna od nekih sprav, ki jokcajo o tem, kako moramo opraviti s svojo preteklosti, kako nas teži breme nekih tako imenovanih »zločinov«, nekakšen »krvavi madež« naše zgodovine. Poboji, ki so se zgodili so dejstvo in nič jih ne more odpraviti. Zato res ne vem, kako naj bi karkoli takega odpravili: mogoče s postavljanjem vencev? Prižiganjem sveč? To so neka simbolična dejanja, ki ne odpravijo ničesar. In res ne vem, kaj ima sploh to opraviti z mano: razen, da bodo za prekopavanja, postavljanja raznih novih spomenikov in ne vem kaj še vse, zapravili ogromno denarja, ki bi ga po meje lahko porabili koristneje. Čas gre naprej, zgodovina pa nazaj. Vsa ta zgodovinska obračunavanja so predvsem ideološka obračunavanja, ki služijo nadaljnjemu kreganju ljudstva in tihemu uvajanju fašističnega klerikalizma, ki je bil poleg druge svetovne vojne prvi in najpomembnejši vzrok in krivec za vsa takšna grozovita dejanja.

In uboge krščanske dušice, ki jamrajo o človekovi pravici do pokopa, bi rad opomnil, da je bila ravno katoliška cerkev ena tistih, ki je takšno pravico odrekala svojim nasprotnikom v največji meri: jih sežigala na grmadah, pokopavala na britof za zidom in tako naprej. Človek je živo bitje, ko pa umre, je truplo. Zato je govorjenje o človekovih pravicah do pokopa prvovrstna bedarija. Namesto na kosti, bi se morali tisti, ki odločajo o naših usodah osredotočati na ljudi, ki živijo danes, ki v gospodarski krizi izgubljajo možnosti za človeka dostojno življenja: najprej bi morali poskrbeti za žive, nato pa naj ti živi, častijo vsak svoje mrtve, kakor jih hočejo in želijo.

Smrt fašizmu!

8 odzivov na “Vae victis”