zirosi

Borut Pahor nas zadnje čase krepko preseneča. Zadnje največje presenečenje je blokada hrvaških pogajanj za pristop v EU. In kakor me je prej presenečal negativno, tako me zdaj pozitivno. Upam, da bomo lahko preko tega stopili v politični realizem, ki je bitka interesov, ne pa nekakšen trening okusa visoke morale ali poznavanja prava, še najmanj pa izvajanje bratstva v praksi.

Zadevo vsekakor podpiram. Mogoče bi do hrvaške morali biti še bolj pošteni in jim lepo povedati, da jim preprosto ne pustimo v EU, dokler se ne govorimo o meji – če se ne bi se preveč upirali temu pristopu pa bi od njih zahtevali še, da uredijo mejo tudi s Srbijo in Bosno.

Če je na primer naš nacionalni interes, da ohranimo izhod na odprto morje, potem je potrebno izkoristiti vse adute, kar jih imamo in ravno naše članstvo v EU je eden najmočnejših adutov – če ne kar najmočnejši. Zato je skrajno neumno, če tega ne uporabimo.

In če se je nekako uspelo poenotiti našim politikom še vedno obstajajo nekateri prijatelji, ki jim je več mar njihovih vikendov na Hrvaškem kot pa Slovenskega ozemlja – seveda saj je najlažje menjati nekaj, kar sploh ni tvoje. Tako se radi skrivajo za “dobrimi sosedskimi odnosi”, čeprav je jasno, da je teh dobrih odnosov vedno manj in da je ravno nedefinirana meja najpomembnejši razlog za to. Nekateri gredo celo tako daleč, da bi jih lahko imel kar za hrvaške plačance – čeprav so tudi na našem plačilnem spisku. Drugi pa ne razumejo oziroma nočejo razumeti, kaj je nacionalni interes, zakaj sploh meje obstajajo in kaj je država.

Načeloma se vsi kolikor toliko resni ugovori naslanjajo na popolnoma zgrešeno predpostavko, da je določanje meje med Slovenijo in Hrvaško samo nekakšno dvostransko vprašanje (ki naj bi ga paradoksalno reševali z arbitražo tretjega ali pa na sodišču..), pri tem pa popolnoma spregledajo, da smo mi vstopili v EU in da je ta meja tudi meja med EU in Hrvaško: čeprav se najbrž takoj najdejo druge članice v EU, ki se jim naše ozemlje ne zdi dovolj pomembno in ni v njihovem interesu, zato ga zlahka zamenjajo, če le vidijo, da bodo tako lahko stregli svojim interesom. Zato se mi zdi tale blokada še posebej pomembna, saj je prvič postalo očitno, da je ta meja tudi problem EU, še bolj pa to, s kakšno lahkoto ostale članice trgujejo z ozemljem drugih – menda gre samo za 25 km morja, je zaničljivo rekel nek Francoz…

Skrajni čas torej, da se je prekinilo politikantsko diplomatsko leporečje in se začelo z realnopolitičnim bojem interesov. Pa tudi, če bo kdo mislil kaj grdega o nas – je nek Italijan svetoval svojemu vladarju, da je vsekakor bolje, da se te bojijo, kot da te imajo radi…

En odziv. na “O naših hrvaških prijateljih”