zirosi

zirosi je rekel/-la:

To naj bi bila tista laž iz Smrkcev, ko so Smrkci na pohodu in sprašujejo Ata Smrka: “Ata Smrk, je še daleč?”, on pa jim enkrat odgovori, da je daleč, da ni več daleč, drugič da ni daleč in tretjič spet, da je še zelo daleč…
Tudi plemenita laž ali dobronamerna laž, je še vedno čisto navadna laž, samo, da lažnivec laže samemu sebi ali pa celo verjame samemu sebi, da bo z njo proizvedel dobre učinke. Laž je problematična, da ne rečem destruktivna zato, ker uničuje zaupanje.
Kar pa se gospodarske krize tiče, je tu še večji problem, saj je laž tu še bolj očitna: kako boš nekomu, ki je zaradi gospodarske krize ostal brez službe, lahko lagal, da je vse dobro? Da bi preprečili pretirano varčevanje bi morda res bilo bolje, če bi kar vsakemu država nakazala kakšnih 500€, to bi bil po moje precej boljši signal, da ni potrebno pretirano varčevati kot pa laž in zapravljanje davkoplačevalskega denarja za reševanje tistih, ki so najbolj krivi za krizo…

zirosi je rekel/-la:

Zanimiva zgodbica, ki pa ni brez soli

Soli je najbrž tam v Rusiji zmanjkalo samo v trgovinah, ne pa tudi ljudem, zate ne vem, če je to najprimernejša metafora, za trenutno krizo, kjer se je dejansko zgodilo nekoliko drugače: propadati so začeli kar trgovci s soljo in še tisti, ki niso propadli nočejo trgovati med seboj.
Drugi problem pa je najbrž res v tem, da ljudje dejansko niti ne morejo varčevati – ker so že zdavnaj v minusu. Marx bi se veselo nasmejal in rekel, da je neumnost, misliti, da je potrošnja lahko enako produktivna kot produkcija sama.
Čeprav je res, da sta osnovni gonili ekonomije pohlep in strah, se mi vseeno zdi ta psihološka razlaga preveč enostavna, da ne rečem kar nojevska – to, da so izginili bilijoni dolarjev, ni samo psihološko dejstvo…

zirosi je rekel/-la:

Vem, da produkcija sama ni problem (načeloma sploh nikoli ni problema, dokler se ne ugotovi, da je problem), največji problem je v potrošnji, saj se je že zdavnaj izkazalo, da ne moremo potrošiti toliko, kot lahko naredimo.
Glede pufa drži, vendar pa ne bi v to dajal kar cele ekonomije – na pufu je baziran “samo” finančni sektor, za katerega pa se reče, da predstavlja “kri” ekonomije. Konec koncev pa “kredit” pride iz “credo”, se pravi iz vere. Potrebno je verjeti, da bodo nekoč krediti plačani. Čeprav je kri najbrž tule precej neustrezna metafora in bi mogoče morali iti bolj v smer prebavil.
Lepa je primerjava med .com krizo in sedanjo, za tisto krizo lahko rečemo, da je bila produktivna, saj je na njeni podlagi (v ZDA) prišlo do vzpostavljanja infrastrukture, medtem ko gre ta kriza v smeri prerazporejanja moči. Kitajci in Arabci že delujejo v tej smeri, da počasi onemogočijo tiskarno dolarjev, prav tako pa se lahko zgodi, da bo dokončno padel mit o gospodarski rasti – vsaj za “zahodni svet”.
Finta zaupanja je ravno v tem, da je potrebno zaupati v sistem: in če zaupamo v ta sistem, potem, zaupamo tudi v to, da bo nekoč potrebno poravnati vse dolgove in tu se spet izkaže velika hipokrizija: tistih, ki so skozi ta sistem nategovali vse ostale in sedaj cvilijo o tem, da ostali ne zaupajo več njim in sistemu pa čeprav je jasno, da so oni prvi, ki ta sistem sesuvajo, če bi prišlo do plačevanja njihovih obveznosti, zato je po moje problem na višjem nivoju: na tistem, na katerem so Kitajci krepko pomnožili svoje zaloge zlata; na tem nivoju “navadni ljudje” sploh nimamo izbire (razen te, da je vsekakor dobrodošlo, če še vedno znamo kmetovati ali vsaj loviti).