zirosi

Menda so Američani nekoč Jugoslaviji rekli kar Titoland. In naš Dimitrij je še enkrat pokazal, da je možnost preživetja najbolj odvisna od sposobnosti prilagajanja: tu ne šteje ne hitrost, ne moč, ne inteligenca, kaj šele kaj tako neumnega kot visoki moralni standardi – preživi tisti, ki se je zmožen bolje prilagajati danim pogojem, znotraj katerih se znajde.

Tako kot smo v Jugoslaviji požirali nekonsistentnosti maršala, danes požiramo nekonsistentnosti ministra – degradacija je očitna. Če je obstajal kakšen razlog zato, da je Pahor prišel na oblast, je to razlog, da so se ljudje naveličali prejšnjih – to pove več o njemu, še več pa o ljudstvu, ki vse to nekako prenaša: če drži, da imamo take politike, kot si jih zaslužimo, se bo potrebno opreti na zakon karme in reciklažo duš oziroma reinkarnacijo: ni mogoče, da bi storili toliko slabega v enem samem življenju in bili tako kaznovani.

Še preden je naš Rupel zlezel iz ene riti, že se je kot baron Münchausen, potegnil za lastne lase in samega sebe postavil za veleposlanika; kje v “civiliziranem demokratičnem svetu” bi lahko še našli kaj podobnega: da nek politik imenuje samega sebe na neko (nižje) mesto, vrhu vsega skupaj pa še krši zakon, ki ga je sam napisal in dal uzakoniti? To najbrž niti v kakšni firmi ne gre: direktor imenuje samega sebe za šefa oddelka…

In kaj je z debilnim “manekenom”, ki se mu zdi, da je predsednik vlade: mogoče je njegova vera res tako majhna, da jo mora utrjevati z kar najbolj absurdnimi in neumnimi dejanji…

Mogoče pa je res tako pameten, da je spoznal, kdo je naj večji sovražnik in se poslužil stare modrosti:

Imej prijatelje blizu, sovražnike pa še bliže?

Najebe pa ljudstvo – bomo izvedeli…

5 odzivov na “Rupelslavija”