Kdo je kompetenten?
Nova vlada, nam sploh še ni začela vladati, vendar se že začenjajo debate o tem, kdo je kompetenten. Vprašanje kompetentnosti v danem demokratičnem kontekstu sploh ni docela na mestu: konec koncev se v demokraciji kompetenca odloča na volitvah, najbolj kompetenten pa postane tisti, ki pobere največ glasov.
Seveda so nam politiki govorili o tem, da bo strokovnost na prvem mestu, vendar pa bi komentatorji, ki se naenkrat sprašujejo o kompetentnosti ministrov lahko zavedali, da je vse, kar politiki rečejo, popoln bulšit, pri tem jih prekašajo samo še župniki in ostali religioznež,i pri katerih je njihov sveti bulšit absoluten.
Obstaja pa še neka druga past, v katero so nehote zašli komentatorji in poznavalci “kompetenc”. Medtem ko se lotevajo ocenjevanja kompetenc bodočih ministrov, ne samo da pozabljajo, da je vse skupaj en navaden bulšit: s tem ocenjevanje in izpraševanjem, kako je lahko nekdo kompetenten za karkoli ali pa kar kompetenten za vse, same sebe postavljajo v pozicijo, kjer naj bi pa oni bili naenkrat ti kompetentneži za ocenjevanje ministrskih in drugih kompetenc vseh. Če so torej oni lahko kompetentni za ocenjevanje kompetenc vseh glede vsega, zakaj ne bi mogli biti vsi kompetentni za vse?
Skratka: demokracija je čudovit sistem (bulšita), kjer je vsakdo lahko kompetenten za karkoli - in edini pogoj je, da za to dobi dovolj glasov. Kakšna je dejanska kompetentnost naših ministrskih kandidatov pa nam bodo pokazali kar sami - s svojimi početji in nepočetji.
Kompetentnostt in sicer politično, pričakujem od ministrov tudi sam. Pričakujem preprosto, da bodo znali najti ustrezno podporo svojim ciljem in pripravili inertni državni aparat do sprememb v željeni smeri.
Strokovnost in s tem povezano minimalno integriteto pa pričakujem od visokih kariernih birokratov. Pričakujem, da si bodo upali in znali prikazat vsakokratnemu političnemu šefu boljše možnosti in vse morebitne posledice različnih političnih odločitev.
Zgleda da sem precej čuden, večina išče strokovnost v ministrih, naloga birokracije pa je kimanje, pohlevnost in izvajanje. Ne samo pri nas, me prav zanima, kaj vse bomo izvedeli naprimer o zadnjih 8. letih delovanja ameriškega DOJ po 20.1.
Najdlje pa so v tej zame sprevrženi logiki šli pred volitvami v LDS, kjer so na plakate napisali: “Edina prava pot je pravna pot”.
V izogib raznim flip-flop zakonom, naj bi se v osnovni pravni red po mojem pisalo tisto, o čemer je bil dosežen delen konsenz, da je ne porušijo takoj prve naslednje volitve, ker sicer to ljudi predvsem nepotrebno zaposluje, mede in ovira. Razni drugi ukrepi, vzpodbude in politike pa so sevda druga zgodba (torej so lahko in so namenjeni naši stvari in pa našim).
Zato vidim med pravnim in političnim določeno nasprotje, tam kjer obstaja konsenz pač ni potrebna politična debata.
V govorjenju o strokovnosti ministrov zato vidim zametke (ali pa ostanke) totalitarističnega razmišljanja, želje po totalnem obvladovanju družbe.
Bohnastukiobvari kritikov s polnimi usti strokovnosti.
Čeprav je naravnost fascinantno, kako te politične funkcije sodijo med “poklice”, kjer ni potrebno izpolnjevati takorekoč nobenih posebnih pogojev.
Pomembno je samo, da si v pravi stranki in si že dovolj usposobljen…
mogoče pomaga pogled v slovar
to profess:
1. to lay claim to, often insencerily
2. to receive into a religious order following a novitate by acceptance of required vows
3. to teach as a professor
morda nekoč, če neham delat in se raje začnem delat, ratam pravi profesionalec
Prispevajte komentar