zirosi

Upokojeni profesor filozofije s Princetona Harry Frankfurt v svojem slavnem članku On Bullshit pravi, da je bulšit bolj proces kot pa produkt.

Kaj so torej določujoče karakteristike bulšita? Kaj je njegovo bistvo? Kako deluje?

Ko govorimo o bulšitu, pravzaprav govorimo o dejanju, ki je bulšitu dalo obstoj: nekdo je bil nasran. V tem smislu je beseda “bulšit” identična z besedo “laž”, saj tedaj, ko govorimo o laži, implicitno govorimo tudi o dejanju, ki je vzpostavilo laž: nekdo je lagal.

Ali pa je potemtakem »bulšit« sinonim za »laž«? Niti ne. Frankfurt nam kot primer ponudi tole anekdoto o Wittgensteinu: ko je Wittgenstein poklical prijateljico Fanjo Pascal, kateri so ravnokar odstranili mandlje in jo vprašal, kako se počuti, mu je odgovorila: »Kot povožen pes«. “Ti sploh ne veš, kako se počuti pes, ki so ga povozili,« ji je zgroženo zabrusil Wittgenstein. Dejansko, pravi Frankfurt, Wittgenstein namiguje, da Pascalova serje bulšit. Frankfurt nadaljuje, da bi nekoliko bolj razumna oseba prišla do popustljivega zaključka, da je izražanje Wittgensteinove prijateljice samo izraža z uporabo alegoričnega ali v najslabšem primeru pretiranega govora. Wittgensteinov čemeren izbruh se na prvi pogled zdi tako absurden, da je morda tukaj pravi bulšit kar anekdota sama. Vendar nam Frankfurt tu predlaga, da predpostavimo, da je anekdota resnična in da je Wittgensteinov ugovor racionalen in iskren.

Ali je potemtakem »bulšit« sinonim za »laž«? Niti ne. Frankfurt predlaga, da si ogledamo neko anekdoto o Wittgensteinu: ko Wittgenstein pokliče prijateljico Fanio Pascal, kateri so ravnokar odstranili mandlje in jo vpraša, kako se počuti, ona pa mu odgovori: »Kot povožen pes«. “Ti sploh ne veš, kako se počuti pes, ki so ga povozili,« ji nestrpno zabrusi Wittgenstein. Dejansko, pravi Frankfurt, Wittgenstein namiguje, da Pascalova serje bulšit. Frankfurt nadaljuje, da bi nekoliko bolj razumna oseba prišla do popustljivega zaključka, da je izražanje Wittgensteinove prijateljice samo izraža z uporabo alegoričnega ali v najslabšem primeru pretiranega govora. Wittgensteinov čemeren izbruh se na prvi pogled zdi tako absurden, da je morda tukaj pravi bulšit kar anekdota sama. Vendar Frankfurt tu predlaga, da predpostavimo, da je anekdota resnična in da je Wittgensteinov ugovor racionalen in iskren.

Zato: Wittgenstein misli, da mu Paskalova serje. Toda zakaj, to tako vznemiri Wittgensteina? Frankfurt je prepričan, da zato, ker vidi Pascalin odgovor kot nepovezan in nezainteresiran za resnico. Njena izjava se sploh ne zavezuje k temu, da bi opisovala realnost. Sama najbrž niti ne misli, da ve, razen na nek nedoločen način, kako se počuti povožen pes. Njeno opisovanje njenega lastnega počutja je nekaj, kar si preprosto izmisli.

Ali Pascalova laže? Zagotovo ne poskuša Wittgensteinu tajiti tega, kako se zares počuti in ne poskuša tajiti tega, kako se počuti pes, če je povožen. Frankfurt zaključi, da njena napaka ni v tem, da je narobe ugotovila, kako se počuti povožen pes, temveč v tem, da tega sploh ni ugotavljala – zato, ker tega sploh ni mogoče ugotoviti:

Ravno to pomanjkanje povezave s skrbjo za resnico – ta brezbrižnost glede tega, kako stvari zares so – to je tisto, kar smatram za bistvo bulšita.

Frankfurtova definicija je provokativna zato, ker dopušča nekoliko možnosti za to, da je bulšit lahko stvarnostno (substantivno) resničen, vendar pa še vedno je in ostaja bulšit.

Veliko pogosteje pa bulšit ni resničen – na podoben način, kot stoječa ura kaže napačen čas 1438 od 1440 minut na dan.

Ali je bulšit tako slab kot laž? Pravzaprav je še slabši, saj tako pri laganju kot tudi pri govorjenju resnice, ljudi vodijo njihova prepričanja glede tega, kako stvari so. Ta prepričanja jih vodijo v prizadevanju pravilnega opisovanja sveta ali pa pri varanju in zavajanju. Zaradi tega pripovedovanje laži oziroma laganje ne vodi k onesposobljenju človeka za govorjenje resnice na isti način, kot teži k temu sranje. Sralec vse te zahteve ignorira v celoti. Sploh ne zavrača avtoritete resnice, tako kot to počne lažnivec in ji z lažjo nasprotuje, temveč se za resnico sploh ne zmeni. V tem smislu je bulšit veliko večji sovražnik resnice, kot je laž.

Frankfurt ugotavlja, da je bulšit neizogibni stranski produkt javnega življenja, »kjer so ljudje pogosto prisiljeni – ali zaradi lastnih nagnjenj ali pa zaradi zahtev ostalih – k obširnemu govorjenju o stvareh, o katerih do določene mere ne vedo dovolj. Vendar pa politika ni izdelek sodobne dobe; tukaj je že stoletja.

Še pogovor s Frankfurtom:

Zakaj je postal bulšit danes tako prevladujoč? Očitni odgovor je komunikacijska revolucija. Televizija in internet sta ustvarila neskončno potrebo po informacijah in preprosto ni dovolj resnice, da bi vse to zapolnila - ali pa je preveč nezanimiva. Tako namesto resnice dobimo bulšit. Vsekakor pa obstajajo nekatera znamenja, da je začela potrošniška družba dajati prednost bulšitu.

George Carlin on Bullshit

“Bulšit je lepilo, ki drži družbo skupaj.”

George Carlin: American Bullshit

George Carlin - In the Bull-Shit Department