zirosi

V Dnevniku je zanimivo sporočilo iz Ministrstva za zunanje zadeve, ki gre nekako takole:

Ob vprašanjih, zakaj je Rupel javnosti sporočil vsebino pogovora in ali je posredoval avtentično izjavo veleposlanice, so nam s slovenskega zunanjega ministrstva včeraj sporočili, da ima minister pravico javnosti pojasniti vsebino svojih pogovorov v korist države. “Minister ima – v nasprotju z novinarji – dolžnost, da ščiti interese države,” so dodali. In zagotovili, da so ministrove navedbe točne, saj: “Minister Rupel ne laže.”

Govori se, da je nekoč Russell vprašal Moora, ali je vedno povedal resnico, in da je smatral Moorov nikalni odgovor za edino neresničnost, ki jo je Moore kadarkoli podal. Le malokdo je imel bolj pretanjen nos za paradokse kot Russell. Vendarle pa mu vseeno ni uspelo ugotoviti, da v primeru, če bi bile vse Moorove druge izjave resnične, Moorov negativni odgovor ni bil samo neresničen, temveč tudi paradoksen.

Podobno – čeprav obrnjeno – je tudi z zgornjo izjavo Ruplovih podanikov. Laž je bolj kot kategorija logike kategorija psihologije, saj se ponavadi definira kot »namerno zakrivanje resnice«; če poenostavim, gre za to, da se nekdo, ki ima na voljo dve izjavi, od katerih je ena resnična, druga pa neresnična, zavestno odloči za neresnično izjavo.

Da bi bila zgornja trditev, da “Minister Rupel ne laže.” resnična ali vsaj verodostojna, potem morajo na zunanjem ministrstvu imeti neposreden dostop do ministrovih psiholoških stanj, razen v primeru, da je to sporočilo napisal minister Rupel sam – vendar je v tem primeru ta trditev paradoksna; podobno, kot če nekje na neki steni piše:

TA STAVEK JE RESNIČEN.

Obstaja pa še nekoliko bolj ontološka druga plat: glede na to, da podaniki govorijo o »točnosti navedb«, lahko sklepamo, da privzemajo korespondenčna merila resničnosti, kjer je merilo resničnosti to, v kakšni meri se izjava ujema s tem, o čemer govori. Pri tem se seveda vse prevečkrat spregleda druga pomembna teorija – koherenčna teorija, ki za merilo resničnosti izjave jemlje njeno ujemanje z ostalimi (resničnimi) izjavami. Na primer, ministrova izjava se lahko točno ujema z neko izjavo finske veleposlanice, ne ujema pa se z vsemi njenimi izjavami.

V dodatno čudno luč pa pride tudi točnost sama, saj se je nekako ne da preveriti pri samem izvoru, to je pri finski veleposlanici – vsaj zaenkrat točnost teh navedb ni preverjena drugače, kot skozi zatrjevanje uslužbencev zunanjega ministrstva, da “Minister Rupel ne laže.” Kar se mene tiče pa resničnost in verodostojnost te izjave pade vedno, ko Rupel reče: »Naši prijatelji Hrvati…«

P.S.

Rupel kot minister, lahko govori v imenu “naše” zunanje politike, ne pa tudi v mojem imenu, poleg tega pa bi nekoga, s komer se ti obetajo tožbe po sodiščih, ker se z njim ne moreš dogovoriti drugače, le težko označil za prijatelja… V enem stavku dve očitni  neresnici: če predpostavljamo, da je minister vsaj približno “normalen” in da se zaveda, kaj govori, potem je vsekakor prehitel lažnjivega Kljukca; v najmileši varjanti pa nam samo obilno streže z “bullshitom”.

3 odzivov na “Minister Rupel ne laže”