zirosi

Zakaj oljčno in zakaj ne olivno olje. Vse skupaj sem od nekdaj čutil kot nekakšno neprijetno zaroto, nekako kot tisti kamenček v čevlju, ki je nekako ravno dovolj nemoteč, da se človeku ne ljubi, da bi se sezul in z njim enkrat za vselej opravil. Vendar pa sem se temu odločil narediti konec in pogledal, kako je s tem.

Zadevo sem namreč videl nekako popolnoma “logično”: ‘oliva’ je sadež drevesa oljke, in olje, narejeno iz oliv, je ‘olivno olje’. Če se že govori o ‘oljčnem olju’, bi to lahko bilo kvečjemu olje narejeno iz drevesa ali delov drevesa, ki se mu reče ‘oljka’. Že res, da se tudi sadežu hruške reče hruška (vseeno pa na trti raste grozdje…), vendar sem nekako zacementirano dogmatično vztrajal na prepričanju, da je sadež ‘oljke’ ‘oliva’, olje, narejeno iz oliv pa ‘olivno olje’.

Seveda so se moji dogmatični pogledi sesuli že s hitrim pogledom v SSKJ, kjer sta za sadež ‘oljke’ enakovredno navedena oba izraza, medtem ko je ‘oliva’ tudi knjižni izraz za drevo samo…

Nadaljnja raziskovanja pa so me privedla do spoznanja, da je ‘oliva’ pravzaprav italijanska beseda za ‘oljko’ (tako drevo kot tudi za sadež), ki se je uspešno udomačila v sodobnih evropskih jezikih in je k nam pravzaprav prišla preko nemščine v fini jezik višjih slojev naprej pa se je uveljavljala s tako imenovano ideologijo zdrave prehrane.

Povratek k ‘oljčnemu olju’ je tako samo vračanje nazaj k pravim koreninam in nazaj k prvotnemu redu stvari. Baje pa se je tudi biološka stroka opredelila, da bi plod drevesa ‘oljke’, ki ga je večina slovenskih govorcev do nedavnega poznala kot ‘olivo’, raje poimenovali kot ‘oljko’.

Naj na ‘češnji’ rastejo ‘češnje’ pa naj bo ‘češnjevec’ in na ‘oljkah’ zorijo ‘oljke’, olje iz ‘oljk’ pa naj bo ‘oljčno olje’.