zirosi

Človeka prav zaboli srce, ko posluša, kaj vse izgubljamo, ker (še) nimamo pokrajin in kako bi se nam lahko danes lahko cedila med in mleko, če bi jih že imeli, zagotovo pa se bosta cedila, ko jih bomo imeli. Pokrajine so očitno tako dobra in koristna stvar, ki je tako polna pozitivnih učinkov na našo kruto realnost, da nikakor ne more biti resnična.

Najprej se je potrebno vprašati, kdo sploh potrebuje pokrajine: odgovor je, da jih potrebujemo vsi, žal pa je to odgovor, ki ga podajajo tisti, ki na vsak način zagovarjajo ustanavljanje pokrajin – to je politiki. Iz vsega tega lahko potegnem preprost zaključek, da pokrajine potrebujejo samo politiki.

Sam sem nekaj časa celo dopuščal možnost, da so pokrajine nekaj, kar bi mogoče lahko prineslo določene pozitivne učinke – čeprav me nikoli niso prepričali v to, da ne bodo povzročale nobenih dodatnih stroškov. Vendar pa sem se nesmiselnosti pokrajin, njihovega ustanavljanja in obstoja zavedel takoj, ko sem izvedel, da je število pokrajin pač »politična realnost«. Politična realnost je pač samo dogovor, do katerega so skozi svoja kupčkanja in dogovarjanja prišli politiki.

Dokončno pa me je o dandanašnji nesmiselnosti gonje okoli pokrajin in farse z referendumom, ki ima lahko več kot štiristo (več kot 400) mogočih izidov (kar nadalje pomeni, da ima tudi najmanj toliko različnih interpretacij), v Dnevnikovi spletki prepričal France Bučar, ki je lepo povedal, kaj pokrajine so (navadne upravne enote – po številu upravni okraji in pri nas hoče oblast imeti vse) in še dodatno potrdil moje prepričanje, kaj pokrajine pomenijo: pokrajine so samo fevdi za strankarske veljake srednjega razreda. Seveda je to svoje mnenje tudi odlično utemeljil: najprej z dejstvom, da pokrajine ne nastajajo avtonomno in samoupravno (kar naj bi pomenilo od spodaj z interesnim združevanjem občin na posameznem geografsko zaključenem območju), temveč dirigirano od zgoraj, nato pa še z zgodovinskim dejstvom, da so se za ustanavljanje pokrajine nekoč že zavzemali prenovljeni komunisti, ki niso vedeli, kam s svojim sredinskim kadrom. Danes pa se za pokrajine zavzemajo kar vse stranke, ki ravno tako ne vedo, kam s temi sredinskimi kadri. Vse skupaj je torej samo borba za položaje.

Skratka referendum o pokrajinah je brezsramno zapravljanje davkoplačevalskega denarja in se ga ne bom udeležil, da ne bi po nemarnem zapravljali še mojega časa.

3 odzivov na “Pokrajine so (samo) politična realnost”