zirosi

»Kaj je resnica?«je vprašanje, ki je najbrž staro, kot beseda »resnica« sama. Vprašanje, na katerega so odgovor iskali in nanj tako ali drugače odgovarjali v človeški zgodovini že mnogi. Moj namen pri tem spraševanju je zbrati še nekaj dodatnih vprašanj in odgovorov, ki so jih postavljali filozofi skozi vso zgodovino.

Če obstaja kakšen resnični filozofski problem je to problem resnice, in tako rekoč ga ni filozofa, ki se z njim ne bi tako ali drugače soočil. Vendar pa me tokrat ne zanimajo vsi filozofi na sploh (mogoče kdaj drugič), temveč predvsem tisti del filozofov, ki je k temu vprašanju pristopil najbolj sistematično in ga vzel v samo jedro svojega dela: resnica, kot jo vidijo analitični filozofi (na polju logosa, kot jezika in sodbe, znotraj logičnega prostora jezika) – pa tudi z njimi se ne bom ukvarjal posamično…

Najprej gre za vprašanje in za spraševanje samo; zdi se, da beseda »resnica« označuje lastnost, ki je lahko izražena tudi z resničnostnim predikatom »je resničen«. Vendar, če je temu tako, lastnost česa je resnica? Kateri so temeljni »nosilci« resnice in njenega drugega pola neresnice oziroma, kaj je lahko resnično in neresnično?

Poenostavimo in recimo, da je resnica lastnost “nosilcev resnice”. Za nosilce resnice se nam ponuja precej različnih »medijev«:

(1) Konkretni stavčni znak je stavek kot zaporedje zvokov ali znakov, ki tvorijo zaporedje na določenem kraju in času.

2) Stavek kot tip je stavek, ki se lahko večkrat pojavi oziroma zapiše ali izreče. To je popoln vzorec zvokov ali znakov z določenim pomenom.

(3) Povedni stavek v slovničnem pomenu je stavek, ki nekaj opisuje ali na nekaj kaže.

(4) Trditev stavka je govorno dejanje, ki nosi in prenaša določen smisel od človeka do človeka.

(5) Propozicija je tisto, kar trdimo tedaj, ko izrazimo kake stavke v stavčnih zvezah, zanjo jezikovna plat ni pomembna (matematični izreki) in je v logiki temeljni nosilec resničnostne vrednosti (stavki jo dobijo šele na podlagi tega, kar nam povedo), nastopajo pa tudi kot vsebine prepričanj.

(6) Izjava je javno izrečeni ali zapisani stavek, s katerim avtor sporoča neko določeno informacijo.

(7) Misel je duševno dejanje, ki spremlja razumevanje kakega predmeta mišljenja.

(8) Prepričanje je naravnanost osebe (nosilca prepričanja) do kake propozicije.

(9) Sodba zajema več pojavov, ki so lahko nosilci resničnostne vrednosti, nekateri pa so lahko tudi izven dometa ostalih. Je trditev, ki pove, da nekaj je ali ni, spoj subjekta in predikata v misli ali stavku. V logiki pa je pogosto samo drugo ime za stavek ali izjavo.

(10) Teorija je kompleks ali niz propozicij.

Vendar pa tedaj, ko odgovorimo na ta vprašanja in določimo lastnost česa resnica je, še vedno nismo prišli niti v njeno bližino, saj smo izvedeli le kje vse lahko resnica je, nič pa o tem, kaj je. “Pilatsko” vprašanje »kaj je resnica?«, potemtakem predpostavlja, da ima resnica še neko drugo naravo, s katero jo lahko natančneje določimo. Resnica naj bi imela neko naravo oziroma lastnosti, katere jo določajo natančneje oziroma skozi določitev katerih lahko izvemo, kaj je resnica. Zato se eno od pomembni analitičnih vprašanj glasi: »Ali ima resnica naravo?« oziroma »Ali ima resnica kakšne lastnosti, ali je samo lastnost?«. Je torej resnica samo pridevnik ali tudi samostalnik?

Najbolj znana najstarejša in mogoče tudi intuitivno najbolj sprejemljiva teorija resnice je korespondenčna teorija, ki jo lahko podamo v odgovoru: resnica je skladnost z dejstvi. Z njenega stališča je nosilec resnice oziroma “kandidat” za resnico resničen, če in samo, če se »sklada z dejstvi«. Nekateri od nasprotnikov se pritožujejo, da je pojem dejstva sam po sebi razložljiv samo s terminom resnice (na primer, kot biti dobesedno soodnosen z resničnim stavkom ali propozicijo), tako da je teorija krožna. Drugi pa se pritožujejo, da je pojem »korespondence« ali prazen, ali pa nespameten. Težko pa je tudi reči, kdo od filozofov je resnično podpiral to teorijo v taki abstrahirani obliki.

Skoraj enako znana je tudi koherenčna teorija, ki jo lahko podamo v obliki resnica je ujemanje z ostalimi reničnimi nosilci, do katere so ponavadi prišli s preganjanjem težav korespondenčne teorije. Če sprejemamo, da resnica ne more biti sestavljena iz relacije med nosilci resnice in predmeti, ki sami po sebi niso nosilci resnice (kakor na primer »dejstva«), zagovorniki te teorije namesto tega predlagajo, da obstaja resnica v medsebojni relaciji med nosilci resnice, kot je recimo relacija vzajemne podpore med prepričanji posameznika ali skupnosti. Nasprotniki ugovarjajo, da to vodi do nesprejemljivega relativizma resnice, saj so mnogi različni in medsebojno nezdružljivi sistemi lahko notranje popolnoma konsistentni in samopodpirajoči se. Prav tako se pritožujejo, da so zagovorniki teorije krivi za zamenjavo med postavljanjem kriterija za resničnost nečesa (pravila za ocenjevanje resničnosti prepričanja) in ugotavljanjem iz česa je resnica sestavljena.

Da bi se izognili ugovorom o relativizmu, so nekateri zagovorniki koherenčne teorije predlagali, da je pojem resnice regulativni ideal, ki je lahko uresničen samo v združeni in izpopolnjeni znanosti daleč stran od delnih sistemov prepričanja katerekoli človeške družbe, kar jih dejansko obstaja. V tej preobleki se teorija prekriva z nekaterimi verzijami tako imenovane pragmatične teorije resnice (kar je koristno, je resnično), povezanimi z ameriškimi filozofi Peircem, Jamesom in Deweyem. Kasnejša teorija, še posebej v Jamesovih rokah – poudarja povezavo med tem, kar je resnično in tem, kar je koristno, pri tem na primer poudarja, da je znamenje uspešne znanstvene teorije to, da nam s pomočjo povezanih tehnoloških razvojev omogoča, da manipuliramo z naravo na načine, ki doslej niso bili mogoči. Nasprotniki protestirajo, da je ta (domnevna) spojitev resnice s koristnostjo pogubna, saj etika od nas zahteva, da iščemo resnico z vso poštenostjo tudi, če bi se njene posledice izkazale kot škodljive za našo materialno ali drugačno dobrobit pa tudi marsikdaj se neresnica ali laž izkaže za koristnejšo od resnice.

Vse teorije resnice, kar smo jih omenjali do sedaj lahko v primerjavi z deflacijsko teorijo imenujemo substantivne, v smislu, da vse jemljejo resnico kot nekaj realnega in kot pomembno lastnost predmetov – karkoli že so – ki jih imajo teorije za nosilce resnice. Vendar pa so zadnje čase deflacijske teorije postale precej popularne, najzgodnejši primer je redundančna teorija (kasnejša varianta le te je prosententialna teorija resnice). Ta teorija, ki gradi na očitni ekvivalenci med izjavljanjem propozicije p in izjavljanjem, da je p resničen, vztraja, da ta resničnostni predikat »je resničen« obstaja samo zato, da vpliva na ekonomijo izraza ter da lahko to, kar je rečeno z njegovo pomočjo, načeloma povemo brez njega. Podobno videnje je, da ima resničnostni predikat performativno funkcijo, ki govorcem omogoča da izrazijo svoje strinjanje z ostalimi.

Zmota in nevednost sta usodni. – Trditev, da resnica je in da je konec nevednosti in zmote, je eno največjih zavajanj, kar jih je. Če ji, recimo, verjamemo, si ohromimo voljo do preizkušanja, raziskovanja, previdnosti, preizkusa: lahko velja celo za hudodelsko, namreč za dvom o resnici. . . . »Resnica« je torej usodnejša od zmote in nevednosti, ker veže moči, s katerimi si prizadevamo za razsvetlitev in spoznanje.

(Friedrich Nietzsche)

En odziv. na “Kaj je resnica?”