zirosi

Zadnje čase smo lahko priča pravemu moralnemu pogromu nad nemoralnimi zdravniki, ki so se odločili, da ne bodo več upoštevali dogovora, ki ga je vlada razdrla. Slišati je bilo vse od razpadanja našega zdravstvenega sistema pa do ogrožanja nedolžnih življenj. Najbolj izvirni pa so se spomnili celo Hipokritove zaprisege – čeprav dvomim, da so so si jo kadarkoli uspeli pobliže ogledati.

Poglej nadaljevanje

sekira v roki

Črna kronika je seveda vsem nam v  zabavo in poduk. Časopis dandanes ni več časopis, če zjutraj vsaj malo ne zadiši po sveži krvi. Na vsake toliko pa se najdejo kakšne res dobre povezave, da ne rečem asociacije.

Še posebej pri e-škartih*:

Poglej nadaljevanje

Lažnivi Zoran Janković

Pa ga imamo! Še enega v vrsti politikantskih lažnivcev: Zoran Janković je lažnivec. Zadeva se je jasno izkazala v kolobociji z najnovejšim in najboljšim od najlepših stadionov. Ljubljanski župan se je usedel za mizo in ne da bi trenil lagal prav vsem, ko je obtožil direktorja Leke, da laže. Karikatura Mikija Mustra je tukaj povsem na mestu.

Grozljivo je, da živimo v državi, kjer se lahko karkoli doseže le z golo silo, tako kot so to storili delavci Leke, še bolj grozljivo pa je to, kako lahko nekateri lažejo vsem neposredno v obraz in jo mirno odnesejo.

Poglej nadaljevanje

Prejšnji teden smo lahko spremljali, kako se je supermenekenka Naomi Campbell pražila na sodišču in izgovarjala, da je njena sveta dolžnost, da sprejme karkoli ji dajo v roke, saj je preprosto taka, da se darila kar lepijo nanjo. Celotna farsa je potekala v Haagu, kjer sodijo nekdanjemu liberijskemu predsedniku Charlesu Taylerju. Lepotica pa je v roke dobila vrečko z nekakšnimi umazanimi kamni.

Poglej nadaljevanje

Jasna pa pek

Kuljaj. Najprej mi je bila všeč kot del ekipe najljubšega radia. Nato pa pohotljiva pri čukarjih. Ne vem, kaj mi je bilo, mogoče je za vse kriva banjška planota – ali pa kaj drugega.

Vsekakor smo vsi radi v družbi slavnih, morda pa obstaja še kaj več…

Poglej nadaljevanje

Čarovnikov vajenec

Dobrih petnajst let kasneje z dobrimi petnajstimi kilogrami dodatka, ki se mu reče mišica preživetja, pri slabih 30 stopinjah celzija. Vsak pri normalni pameti, bi se usedel v senco, naročil špricer in počakal, da mine. Kaj se zgodi s človekom, da po vseh teh letih spet prične z odkloni – morda pa sploh nikoli ni zares nehal?

Plezanje je ultimativna oblika gibanja – nikjer ne pride v poštev toliko mišic in nikjer ne pridemo v tolikšni meri v stik s svojo prvobitno naravo – tisto opičjo, ki se boji padca in uživa v tem, da spleza nad ostale.

Poglej nadaljevanje

V neki prejšnji državi SFRJ se je veliko govorilo o bratstvu in enotnosti in solidarnosti – nekako tako: vsi za enega, eden za vse. Seveda je iz tega nastalo kar nekaj vicev in šal, na primer: vsi za enega, eden pa zase in seveda smo vsi bentili čez lene južnjake ter si nekako prizadevali za pravičnost in vsaj nekaj enakosti.

Poglej nadaljevanje

Pravi predsednik DNS Grega Repovž ob prodaji Večera in z njim se vsekakor strinjam, tako kot me skrbi zaskrbljenost strokovnjakinje, prisesane na državne prsi. Vse je res popolnoma netransparentno in čudno. Ta posel je ničen, nehajmo blefirati.

Poglej nadaljevanje

Moja strpnost me je spet pripeljala do obratov, ko sem postal nestrpen. Zadeva je vsekakor kvečjemu dialektična, saj strpnost sama po sebi nikakor ni samo dobra, nestrpnost pa ni vedno samo slaba – takšno posrano slaboumje nam množična trobila skupaj z nesposobnimi politikanti in še bolj nesposobnimi četrtpismeni izobraženci s potrdili iz FDV intenzivno poskušajo vsiljevati že cel teden, po malem pa prav vsak ljubi dan posebej.

Poglej nadaljevanje

Takšen bi bil bolj filozofski prevod naslova filma Examined life (2008), kar bi najbrž naši bolj kreativni medkulturni posredovalci najbrž predelali v kakšno “Sprehajanje s filozofi” ali kaj podobnega. Igralci v tem filmu so namreč večinoma filozofi. Film sam po sebi pa najbrž sploh ne bi bil vreden omembe , če ne bi v njem v glavni vlogi nastopal igralec, ki je naše gore list.

Vsekakor se vsi trudijo po svojih najboljših močeh – takole je videti eden od “vzorcev”, v katerem nastopa ameriški pop filozof Cornel West (po mojem mnenju glavna stranska vloga):

Poglej nadaljevanje

estetika tantre

Najprej naj povem, da idrijska čipka ne obstaja. Klekeljni pa so vedno v parih. In častna pokroviteljica Katarina Kresal ne zna klekljati – čeprav se ne spozna na klekljanje, se pa spozna na čipkasto (spodnje) perilo, zato je vsekakor najboljši možni častni pokrovitelj – poleg tega pa navijač Borut Pahor nima časa…

O klekljanju sem nekaj malega nekoč nedolgo tega že povedal. Tudi tedaj sem že izpostavil, da obstaja čisto estetska plat zadeve – taka, ki lahko preseže kič in zaobseže bistvo lepega, preko sublimnega prav tja nekam v čudenje, kako je to možno, zakaj sploh kaj je, zakaj ni raje nič in zakaj sploh nekaj je in zakaj je tako lepo.

Poglej nadaljevanje